Obiskala že 168 slovenskih jezer

LJUBLJANA – »Od nekdaj sem športnica. Preden sem se lotila kolesarjenja, sem tekla, vendar sem sčasoma ugotovila, da to ni moj šport. Lani marca sem kupila kolo in začela kolesariti, nato pa ugotovila, da mi kolo poleg športne aktivnosti omogoča, da uresničujem še en zelo ljub mi konjiček – izletkanje,« pripoveduje 33-letna vodja marketinga v enem od slovenskih podjetij. Lani ji je uspelo po Sloveniji prekolesariti zavidljivih 5000 kilometrov, nato pa je ugotovila, da ne želi kolesariti kar tako, v prazno. Ko je razmišljala, s čim bi dala smisel prevoženim kilometrom, je padla ideja, da bi obiskovala jezera. »Potem je bilo treba sestaviti seznam. Razmišljala sem, kaj naj vzamem za kriterij. Velikost jezera? Na spletu sem prek fotografij ugotovila, da so tudi manjša lepa in jih ne smem izpustiti. Ker nisem našla primernega kriterija, sem si rekla – nič, bom pač obiskala vsa,« pravi.

Koliko jezer je v Sloveniji?

To je bil ključni trenutek, ko se je vse skupaj začelo. Med raziskovanjem je ugotovila, da pri nas ni uradnega seznama, na katerem bi bila čisto vsa jezera. »Eden od mojih ciljev je spodbuditi strokovno javnost, da naredi popoln popis,« pravi. Še največ informacij je našla v knjigi Vsa slovenska jezera, a niti ta seznam ni bil popoln. »Knjiga je iz leta 2001 in ni aktualna. Z avtorjem, g. Petrom Firbasom, sva vseskozi v stikih. Skupaj nameravava izpopolniti popis za ponatis,« pove. Po prvih ocenah imamo v Sloveniji od 900 do 1300 jezer, prav lahko pa jih je več. Ker ne pozna točne številke, niti ne more napovedati, kdaj bo projekt Moja jezera, ki se ga je lotila, končan. S kolesom jih je doslej obiskala 168, najprej seveda kočevskega. »To jezero ni najbolj fotogenično, mi je pa najljubše, saj me nanj veže veliko spominov. Ko sem bila še otrok, smo se tam drsali, takrat, ko so bile zime še res hladne, poleti pa smo se kopali in žogali. Odkar pišem blog, se vsakokrat, ko obiščem starše, ustavim tudi ob njem.«

Rekordnih 33 v dveh dneh

»Bled nameravam obiskati ta konec tedna, doslej sem se ga izogibala. Eno od poslanstev, ki sem si jih zadala, je namreč ljudem predstaviti, da si je v Sloveniji vredno ogledati tudi druga jezera, ne le Bohinja in Bleda. Sem ljubiteljica Slovenije in s kolesarjenjem jo še bolj spoznavam. Želim si, da bi Slovenci začeli ceniti vso Slovenijo, ne le Gorenjske,« pravi magistra poslovnih ved in diplomantka fakultete za turizem v Portorožu. Projekt, ki si ga je zadala, ji vzame večino prostega časa, ki ga ima ob službi. »Ves čas delam, priznam,« pravi. Sama načrtuje poti, fotografira, ureja fotografije, kolesari, piše in objavlja na spletu. Razmišlja tudi o nadgradnji, denimo portalu v angleščini, ki bi bil uporaben tudi za turiste, a trenutno za kaj takšnega preprosto nima dovolj časa. Svojevrstni rekord je postavila pred kratkim na Ptuju, kjer je v dveh dneh obiskala kar 33 jezer.

Vaja za življenje

Manca za obiskovanje, fotografiranje in popisovanje jezer ne dobi denarja, zato pa ji projekt prinaša veliko pozitivne energije. »Naporno je, premalo spim, ampak vseskozi se rojevajo nove ideje,« navdušeno pove. »Včasih pridem na kak osamljen predel, nekateri so kar malo srhljivi. Takrat moram zbrati pogum, da nadaljujem pot in izpolnim nalogo, ki sem si jo zadala. In to mi je všeč pri tem obiskovanju jezer. Vidim, da mi daje pogum in samozavest. Z njim presegam samo sebe, je odlična vaja za življenje,« meni.
Odkar piše blog, ne manjka ljudi, ki se ji ponujajo, da bi ji delali družbo na poti. »Vselej odklonim. Rada grem sama, prvič zato, ker jemljem nalogo, ki sem si jo zadala, zares odgovorno. Če sem sama, se bolj pogovarjam z ljudmi, in te zgodbe mi res veliko dajo. Sama zaznavam jezera na drug način. Ko si sam, si bolj odprt za občutke. Včasih ima katero jezero zares dobro energijo, recimo ribniki pri Stari opekarni v Verdu. Tista jezera so mi res ljuba, moram jih še obiskati. Če si sam na kolesu, se ni treba nikomur prilagajati, imaš svoj urnik in svoj tempo,« je prepričana.