VINO
Ob rujni kapljici še torta iz krompirja
Pod Krvavcem so se na ogled postavili vinarji iz vinorodnih slovenskih dežel.
Odpri galerijo
Pred časom nam je Janez Pavlin, lastnik gostinstva in turizma Pavlin na Šenturški gori, od koder je prelep razgled po južni Gorenjski, zatrdil: »Slovenci smo odlični vinarji in kletarji, imamo znanje in izkušnje ter tradicijo, kar nam zagotavlja najboljša vina. Le primerno jih je treba predstaviti.«
Tam zgoraj, pod Krvavcem, trta ne raste, le če ja za okras, poganja ob terasah, a so se odločili, da kljub temu ponudijo obiskovalcem nadvse zanimivo predstavitev vin naših vinorodnih okolišev. Prelepa naravna veduta, priložnost za korak navkreber iz smeri Cerkelj na Gorenjskem ter možnost preizkusa vinskih umetnij so ob izjemnem vremenskem poklonu privabili na Šenturško goro spodobno število ljudi. Nekateri s pohodnimi palicami, drugi s prevoznimi sredstvi smo si bili edini, da je ideja padla na pravo mesto, ob pravem času, le malček je bilo porodnih krčev ob organizaciji premiernega dogodka, vemo pa, da jih naslednje leto zagotovo ne bo.
Ob žlahtni kapljici so ponudili domači sir, kakršen recimo zori na kmetiji Žerjal na Krasu. Eno vrsto, ne boste verjeli, zorijo celo v teranovih tropinah. Posebnega okusa je, tako kot njegov sirovski bratranec, ki mu dodajo pravi domači teran. Pravijo, da ponudijo prave okuse kraških gmajn, saj izdelujejo sire iz kozjega mleka. Stotino in pol teh parkljarjev imajo v oskrbi v Tomaju pa še dve desetini avtohtone slovenske pasme pujsev, ki jo prepoznamo po belem vzorcu na temno sivi koži, zaradi katere ji pravijo tudi pasasti prašič. Bogato slanino zavijejo v salamasto mesnino in gre ob teranu, avtohtoni vitovski grganji ali malvaziji družinskih prijateljev iz Križa prijetno v slast.
»Nono Miro, ata Darjo, zdaj pa ima okoli deset tisoč trsov v oskrbi vnuk Jaka,« so nam povedali ob stojnici vinogradništva in vinarstva Pipan, dodali, da imajo doma tudi žganjekuho ter da jim kaplja v steklenice še domač vinjak, in nas povabili na za konec maja napovedano druženje na Krasu, kjer se bodo predstavili pridelovalci terana. »Tudi naš rose in frze boste imeli v kozarcih,« so obljubili in nam pojasnili, da vino frze, ki je dvotretjinsko teran, tretjinsko pa caberent sauvignon, imenujejo tako, kakor so v mladih letih klicali vnuka Jaka.
Medtem ko je Franc Čebulj, župan občine Cerklje na Gorenjskem, v katero spada Šenturška gora, nabavil steklenico ali dve za domač arhiv, smo z zanimanjem pogledovali stasitega Jana Mehaka. Z Dolenjskega je na festival pripeljal cviček in po dolenjskih zakonitostih narejene salame in slanino. Fant poleg vsega dela na kmetiji izdeluje metuljčke iz vinske trte. »Dekletom pa izdelam verižice, uhane in sponke za lase,« je z nasmehom razložil in pokazal, da vse ponudi v lični škatlici, kar lepo zašpili zgodbo. Pred koncem pokušine vin si je veljalo poiskati še sladico. Sestri Urša in Špela Sajovic z Visokega sta sladkosnedim predstavila torto šenčurjanko, zelo posebno sladico. »V biskvitnem testu je krompir, po njem smo znani okoli Šenčurja, in moji sestri, poklicni slaščičarki, je uspelo združiti okuse v popolnost sladke pregrehe,« je Špela pohvalila Uršo.
Tam zgoraj, pod Krvavcem, trta ne raste, le če ja za okras, poganja ob terasah, a so se odločili, da kljub temu ponudijo obiskovalcem nadvse zanimivo predstavitev vin naših vinorodnih okolišev. Prelepa naravna veduta, priložnost za korak navkreber iz smeri Cerkelj na Gorenjskem ter možnost preizkusa vinskih umetnij so ob izjemnem vremenskem poklonu privabili na Šenturško goro spodobno število ljudi. Nekateri s pohodnimi palicami, drugi s prevoznimi sredstvi smo si bili edini, da je ideja padla na pravo mesto, ob pravem času, le malček je bilo porodnih krčev ob organizaciji premiernega dogodka, vemo pa, da jih naslednje leto zagotovo ne bo.
Ob žlahtni kapljici so ponudili domači sir, kakršen recimo zori na kmetiji Žerjal na Krasu. Eno vrsto, ne boste verjeli, zorijo celo v teranovih tropinah. Posebnega okusa je, tako kot njegov sirovski bratranec, ki mu dodajo pravi domači teran. Pravijo, da ponudijo prave okuse kraških gmajn, saj izdelujejo sire iz kozjega mleka. Stotino in pol teh parkljarjev imajo v oskrbi v Tomaju pa še dve desetini avtohtone slovenske pasme pujsev, ki jo prepoznamo po belem vzorcu na temno sivi koži, zaradi katere ji pravijo tudi pasasti prašič. Bogato slanino zavijejo v salamasto mesnino in gre ob teranu, avtohtoni vitovski grganji ali malvaziji družinskih prijateljev iz Križa prijetno v slast.
»Nono Miro, ata Darjo, zdaj pa ima okoli deset tisoč trsov v oskrbi vnuk Jaka,« so nam povedali ob stojnici vinogradništva in vinarstva Pipan, dodali, da imajo doma tudi žganjekuho ter da jim kaplja v steklenice še domač vinjak, in nas povabili na za konec maja napovedano druženje na Krasu, kjer se bodo predstavili pridelovalci terana. »Tudi naš rose in frze boste imeli v kozarcih,« so obljubili in nam pojasnili, da vino frze, ki je dvotretjinsko teran, tretjinsko pa caberent sauvignon, imenujejo tako, kakor so v mladih letih klicali vnuka Jaka.
Medtem ko je Franc Čebulj, župan občine Cerklje na Gorenjskem, v katero spada Šenturška gora, nabavil steklenico ali dve za domač arhiv, smo z zanimanjem pogledovali stasitega Jana Mehaka. Z Dolenjskega je na festival pripeljal cviček in po dolenjskih zakonitostih narejene salame in slanino. Fant poleg vsega dela na kmetiji izdeluje metuljčke iz vinske trte. »Dekletom pa izdelam verižice, uhane in sponke za lase,« je z nasmehom razložil in pokazal, da vse ponudi v lični škatlici, kar lepo zašpili zgodbo. Pred koncem pokušine vin si je veljalo poiskati še sladico. Sestri Urša in Špela Sajovic z Visokega sta sladkosnedim predstavila torto šenčurjanko, zelo posebno sladico. »V biskvitnem testu je krompir, po njem smo znani okoli Šenčurja, in moji sestri, poklicni slaščičarki, je uspelo združiti okuse v popolnost sladke pregrehe,« je Špela pohvalila Uršo.