SLIKOVITO

O ljudeh s Kovačevega hriba in njihovi cerkvici

Objavljeno 06. oktober 2011 23.00 | Posodobljeno 07. oktober 2011 23.00 | Piše: Jasna Kontler Salomon
»Ako stoji, neka stoji i neka se ne ruši,« je odločil Tito
Četverica zaslužnih pred cerkvijo: Franc Povše st., Janez Tramte, Alojz Knez st. in Alojz Knez ml.

Slovenija, čeprav majhna, ima veliko krajev, ki jih pozna malokdo. Eden teh je Kovačev hrib, zaselek s prečudovitim razgledom, do katerega pridete po nekaj kilometrih vožnje, če z regionalne ceste, ki se vije skozi dolino ob reki Mirni – ta povezuje Trebnje na eni in Boštanj pri Sevnici na drugi strani – zavijete pri odcepu za Križ, ki je iz trebanjske smeri tik pred železniško postajo Jelovec, nekaj kilometrov pred Boštanjem. Kovačev hrib – to ni njegovo uradno ime, a o tem pozneje – je vsekakor ogleda vreden, a za vas smo ga obiskali zaradi njegove posebnosti: krajani so v preteklih mesecih najprej porušili staro cerkvico, ki je bila sploh prva po drugi svetovni vojni zgrajena cerkev na Slovenskem, podružnico farne cerkve v Tržišču, nato pa na istem mestu zgradili novo in bistveno lepšo ter trdnejšo. Čeprav odprtje cerkvice napovedujejo šele za naslednjo pomlad, bo prva maša v nedokončanem božjem hramu že to nedeljo.

Zgradili cerkev

O tem, kaj je ta majhen kraj vodilo v vnovično gradnjo cerkve, ki je zanje tudi velik delovni in finančni podvig, sem se v enem izmed preteklih čudovito lepih dni pogovarjala z možmi, ki so, vsak po svoje, zelo vpeti v to zgodbo. O zgodovini kraja in cerkve sta pripovedovala najstarejša med njimi, najbližji sosed cerkve, Alojz Knez st., in nekdanji domačin Franc Povše st., upokojeni gradbeni inženir, ki je, ko je zbolel in odšel župnik Slavko Kimovec iz Tržišča, prevzel vodenje pripravljalnega odbora za gradnjo cerkve na Kovačevem hribu.

Kovačev hrib, kakor ga tu še vedno imenujejo, je imel to ime uradno do druge svetovne vojne, nato so ga priključili vasi Križ. A domačini Kovačevega hriba so trmasti in si imena niso pustili vzeti. Ljudje iz teh krajev so bili med drugo svetovno vojno izseljeni v Nemčijo, sem pa so se naselili kočevski Nemci. Po vojni so se izseljenci vrnili na izropane domačije. »To so bili pred vojno revni kraji, brez vodovoda, elektrike in tudi brez prave cestne povezave, a so tukajšnji ljudje od nekdaj vkup držali. Najbolj pa je ljudi prizadelo, ko so morali od doma v Nemčijo. Nekaterim se je uspelo umakniti, tudi moja družina je šla na italijansko stran. Ko so se ljudje po osvoboditvi znova zbrali, so bili prepričani, da jih je rešila Marija, zato so se zaobljubili, da bodo njej in svoji vrnitvi v čast postavili manjšo cerkev. Obljubo so izpolnili v začetku petdesetih let, vendar ni šlo zlahka,« pove Povše, rojen leta 1932, Knez pa opisuje, kako so njegovi starši za gradnjo cerkve odstopili zemljo, kjer je takrat stala stara vinska klet.

Niso je hoteli dati

»Najprej so to klet uredili v začasno kapelo, kjer je občasno maševal župnik, pozneje so ji dodali še zvonik. Ko je takratna oblast hotela porušiti cerkev, so bili domačini trdno odločeni, da je ne dajo. »Našel se je domačin, zdaj že pokojni Gregor Podlesnik, ki je rekel, da bo šel k Titu, in se je res odpravil v Beograd. Tam mu je pomagal takratni poslanec Anton Vratuša, šla sta k maršalu in Podlesnik mu je razložil zadevo. Tito pa je samo vprašal, ali cerkev že stoji. Po pritrditvi je rekel: ‘Ako stoji, neka stoji in neka se ne ruši.‘ To je bilo dovolj, nikoli več se ni nihče obregnil ob našo cerkev,« je povedal Povše.

Vsa fizična dela opravili sami

Slabo sezidano leseno cerkev in predvsem njen zvonik je vse bolj najedal zob časa. Krajani so najprej razmišljali o obnovi, a so se nato zaradi stanja cerkve odločili za rušitev in novogradnjo. Pri tem jih je podprl že omenjeni župnik Kimovec, ki je, po besedah domačinov, v nasprotju s predhodniki pokazal interes za to cerkev in podprl tudi načrte za izgradnjo nove. Ustanovili so odbor, pridobili vsa dovoljenja za gradnjo in se v začetku letošnje pomladi lotili gradbenih del. Tako rekoč vsa fizična dela so opravili sami – skupno so opravili več kot 3000 ur prostovoljnega dela –, a je bilo kljub temu veliko stroškov. Samo za gradbeno dokumentacijo so dali 120.000 evrov, še neprimerno več za gradbeni material. Finančno so jih podprli občina Sevnica, krajevna skupnost Boštanj in škofija Novo mesto, po svojih močeh so pomagali vsi tržiški farani, a še vedno jim ni uspelo zbrati dovolj denarja. »Največ nas je stal zvonik, pri notranji opremi bomo poskušali biti kar se da varčni, a vseeno želimo, da bo v njej vse, kar mora cerkev imeti,« pove Janez Tramte, domačin, ki zastopa ta kraj v KS Boštanj. Alojz Knez ml., ki v hiši ob cerkvi živi z ženo in hčerko, pa ponosno pove, da je gradnja cerkve krajane še bolj povezala. »Prav vsi so pomagali, kolikor so pač lahko. Ta cerkev nam zelo veliko pomeni, od nekdaj se je tu redno maševalo dvakrat na leto in po potrebi. Takšen tradicionalni datum je tudi 9. oktober, zato smo pohiteli, da bi takrat lahko imeli prvo mašo.«

Maša v nedeljo bo, le škoda, da bo, kot se zdi, takrat že konec indijanskega poletja. A prepričana sem, da tem ljudem niti najslabše vreme ne more pokvariti veselja.

Deli s prijatelji