O bohinjskem župniku poročali celo v Braziliji
Zdaj je tudi uradno: Martin Golob se s 1. avgustom seli v Grosuplje in Lipoglav. Najstarejši od šestih bratov doma rad sede na traktor.
Odpri galerijo
Dušni pastir je tudi strastni kolesar. FOTOgrafije: Osebni Arhiv
Še vsaka kriza je izvrgla tako poražence kot junake. Že na začetku prvega vala epidemije je Slovenija enega takšnih junakov našla v Martinu Golobu, 32-letnem župniku iz Srednje vasi pri Bohinju, ki je znal ponuditi ljudem dobitno in tako iskano kombinacijo iskrenosti, optimizma in duhovnosti. Z njegovim mladostnim pristopom je postala krščanska misel še bolj neobremenjena in oprijemljiva. Nobenega religioznega filozofiranja in leporečenja, ki oddaljuje, ni čutiti v njegovih nastopih, nobene odmaknjenosti. Slišati je, da bi ga gospe imele kar za zeta, dekleta pa za srčnega izbranca!
Zaradi svojih javnih zapisov je imel resda že prej kar lepo število sledilcev, ti pa so se od karantene samo še namnožili. Na cvetno nedeljo si je njegovo mašo tako ogledalo kar 74.100 ljudi, vernih in nevernih, o njem pa poročajo celo tuji, denimo brazilski mediji!
Njegova bogoslužja so postala torej že skoraj romarska. Kot tak je vstopil že v nešteto domov. Zato se nam ne zdi prav nič presenetljivega, če so ljudje zastrigli z ušesi ob novici, ki je zakrožila, da bo moral že v kratkem zapustiti župnijo v Srednji vasi, ki je ne nazadnje prav zaradi njega postala tako priljubljena. Ker je človek po navadi tudi hudo dvomljive sorte, je pomislil seveda takoj na cerkveno institucijo in na njene dostojanstvenike, ki naj ne bi trpeli tako sproščenih in popularnih duhovnikov liberalnejšega duha. Martin Golob je pozneje v pogovoru takšne namige odločno zavrnil.
Na naša vprašanja je odgovarjal med vožnjo. Pogovor je potekal nekje med Moravčami in Bledom. Dušni pastir se je vračal – domov. Med tiste, ki so ga tako vzljubili in ki ga ne bi dali za nič na svetu. Za nič na svetu ga ne bi dali niti njegovi domači iz Šmartnega pri Litiji. »Ker si le stežka prerok v domačem kraju, kot piše tudi v Svetem pismu, sem bil zato najprej dve leti kaplan na Vrhniki in v Zagorju ob Savi, nakar sem postal pri 27 letih župnik,« je pojasnjeval. Vse odtlej je deloval v bohinjskem raju pod Julijskimi Alpami.
Pet mlajših bratov ima, najmlajši je star 17 let. »Kot vem, si je oče zelo želel hčerko, no, zdaj pa ima luštno vnukinjo,« se je nasmehnil najstarejši izmed Golobovih fantov, ki vsakič, ko pride domov, z veseljem poprime tudi za težaško delo; doma imajo namreč mogočno kmetijo z več kot dvesto kravami. »Še kako rad sedem na traktor, delo z njim me prav pomirja,« je izdal človek, ki se je zapisal poklicu, s katerim naj bi pomirjal druge.
»Že doma so me vzgajali, da je vsako delo častno, k ničemur me niso nagovarjali ali silili,« je povedal. Tudi sam je lahko spoznal, da je človek srečen le tedaj, ko opravlja tisto delo, ki ga rad počne. »Smilijo se mi ljudje, ki hodijo z muko v službo. Zavedam se, da nismo ustvarjeni za to, da bi počeli kaj s težavo …« Tudi v duhovščini, kot vsepovsod drugod, se najdejo takšni, za katere bi bilo bolje, če bi opravljali drug poklic, svetu bi tedaj ponudili veliko več.
Nekateri te sreče nimajo, Martin Golob jo je imel. Tudi zato želi pokazati svetu, da je biti veren nekaj čisto običajnega, da je svojstven način življenja lahko povsem človeški. Če je on sam – človeški. »Veste, vera je vselej ista, lepa, vedno bo, katera koli, nagovarjala in privlačila,« smo si še posebno zapomnili.
Njegova fara ima približno 2000 faranov. Kakšnih 500 jih redno hodi k bogoslužju. Dela ima vrh glave, z zadovoljstvom pove, tudi zato, ker njegova cerkev ni polna le ob nedeljah, ampak tudi med tednom. K njegovim obredom prihajajo namreč iz celotne Slovenije! »To so naši gostje,« jim pravi in jih tudi vselej nagovori in pozdravi.
Cerkev sv. Martina, kako simbolno, je postala v zadnjih petih letih pomembna znamenitost, obisk svete maše pa spada že k obvezni turistični ponudbi. Takole gre: najprej v gore ali k jezeru, potem pa še k sveti maši v Srednjo vas.
Prav gotovo si v Grosuplju in Lipoglavu že manejo roke. Od avgusta dalje bo v obeh župnijah Martinovo novo delovno mesto. »V tem ne vidim prav nobene kazni ali zarote, premeščanje je v naši cerkvi nekaj povsem običajnega,« je dejal. Zaveda se, da je v službi boga in ne posameznih župnij. Saj tudi Luka Dončić ali pa Goran Dragić, v službi boginje košarke, ne moreta biti nikoli povsem prepričana, kje bosta igrala jutri.
Že od prvega dne, ko je prišel v Srednjo vas, je vedel, da bo prišel nekoč trenutek slovesa. Nemajhna težava pa nastane, če se kdo tako dobro počuti in znajde v okolju, kot se je Martin. »Svojim župljanom sem nekaj že namignil. Seveda nam je bilo težko, jasno, medtem smo postali prijatelji in se odlično zastopimo. To je res ena taka srčkana župnija!«
Tudi na ljubljanski nadškofiji pravijo, da so vsi duhovniki na razpolago škofom ter da jih razporedijo na nova delovna mesta, kjer jih bolj potrebujejo. Ko smo se z Golobom pogovarjali, je bilo vse skupaj še neuradno. Šele v petek je končno oznanil: »Zdaj je uradno. S 1. avgustom se selim v drugo župnijo, natančneje v drugi župniji. Bog želi, da delujem še drugje. V ozadju menjave ni nobene teorije zarote. Zaupam predstojnikom in delovanju Svetega Duha. Te kraje bom pogrešal, lepo naravo še posebno, ampak ali niso tudi dolenjski grički prav tako čudoviti?«
Martin Golob, znan tudi po tem, da škofovskih navodil, kako voliti, ne prebira v cerkvi, »saj tam oznanjam božjo besedo tako levim kot desnim«, bo kot strastni kolesar že v kratkem pognal pedale po grosupeljski dekaniji.
Tudi brazilski CNN je med karanteno objavil prispevek o Martinu Golobu.
Zaradi svojih javnih zapisov je imel resda že prej kar lepo število sledilcev, ti pa so se od karantene samo še namnožili. Na cvetno nedeljo si je njegovo mašo tako ogledalo kar 74.100 ljudi, vernih in nevernih, o njem pa poročajo celo tuji, denimo brazilski mediji!
Njegova bogoslužja so postala torej že skoraj romarska. Kot tak je vstopil že v nešteto domov. Zato se nam ne zdi prav nič presenetljivega, če so ljudje zastrigli z ušesi ob novici, ki je zakrožila, da bo moral že v kratkem zapustiti župnijo v Srednji vasi, ki je ne nazadnje prav zaradi njega postala tako priljubljena. Ker je človek po navadi tudi hudo dvomljive sorte, je pomislil seveda takoj na cerkveno institucijo in na njene dostojanstvenike, ki naj ne bi trpeli tako sproščenih in popularnih duhovnikov liberalnejšega duha. Martin Golob je pozneje v pogovoru takšne namige odločno zavrnil.
Začel na Vrhniki
Na naša vprašanja je odgovarjal med vožnjo. Pogovor je potekal nekje med Moravčami in Bledom. Dušni pastir se je vračal – domov. Med tiste, ki so ga tako vzljubili in ki ga ne bi dali za nič na svetu. Za nič na svetu ga ne bi dali niti njegovi domači iz Šmartnega pri Litiji. »Ker si le stežka prerok v domačem kraju, kot piše tudi v Svetem pismu, sem bil zato najprej dve leti kaplan na Vrhniki in v Zagorju ob Savi, nakar sem postal pri 27 letih župnik,« je pojasnjeval. Vse odtlej je deloval v bohinjskem raju pod Julijskimi Alpami.
Med službovanjem v Srednji vasi pri Bohinju se je seveda zaljubil tudi v gore.
Pet mlajših bratov ima, najmlajši je star 17 let. »Kot vem, si je oče zelo želel hčerko, no, zdaj pa ima luštno vnukinjo,« se je nasmehnil najstarejši izmed Golobovih fantov, ki vsakič, ko pride domov, z veseljem poprime tudi za težaško delo; doma imajo namreč mogočno kmetijo z več kot dvesto kravami. »Še kako rad sedem na traktor, delo z njim me prav pomirja,« je izdal človek, ki se je zapisal poklicu, s katerim naj bi pomirjal druge.
»Že doma so me vzgajali, da je vsako delo častno, k ničemur me niso nagovarjali ali silili,« je povedal. Tudi sam je lahko spoznal, da je človek srečen le tedaj, ko opravlja tisto delo, ki ga rad počne. »Smilijo se mi ljudje, ki hodijo z muko v službo. Zavedam se, da nismo ustvarjeni za to, da bi počeli kaj s težavo …« Tudi v duhovščini, kot vsepovsod drugod, se najdejo takšni, za katere bi bilo bolje, če bi opravljali drug poklic, svetu bi tedaj ponudili veliko več.
Nekateri te sreče nimajo, Martin Golob jo je imel. Tudi zato želi pokazati svetu, da je biti veren nekaj čisto običajnega, da je svojstven način življenja lahko povsem človeški. Če je on sam – človeški. »Veste, vera je vselej ista, lepa, vedno bo, katera koli, nagovarjala in privlačila,« smo si še posebno zapomnili.
Cerkev polna tudi med tednom
Njegova fara ima približno 2000 faranov. Kakšnih 500 jih redno hodi k bogoslužju. Dela ima vrh glave, z zadovoljstvom pove, tudi zato, ker njegova cerkev ni polna le ob nedeljah, ampak tudi med tednom. K njegovim obredom prihajajo namreč iz celotne Slovenije! »To so naši gostje,« jim pravi in jih tudi vselej nagovori in pozdravi.
Cerkev sv. Martina, kako simbolno, je postala v zadnjih petih letih pomembna znamenitost, obisk svete maše pa spada že k obvezni turistični ponudbi. Takole gre: najprej v gore ali k jezeru, potem pa še k sveti maši v Srednjo vas.
Izhaja iz Šmartnega pri Litiji.
Prav gotovo si v Grosuplju in Lipoglavu že manejo roke. Od avgusta dalje bo v obeh župnijah Martinovo novo delovno mesto. »V tem ne vidim prav nobene kazni ali zarote, premeščanje je v naši cerkvi nekaj povsem običajnega,« je dejal. Zaveda se, da je v službi boga in ne posameznih župnij. Saj tudi Luka Dončić ali pa Goran Dragić, v službi boginje košarke, ne moreta biti nikoli povsem prepričana, kje bosta igrala jutri.
Že od prvega dne, ko je prišel v Srednjo vas, je vedel, da bo prišel nekoč trenutek slovesa. Nemajhna težava pa nastane, če se kdo tako dobro počuti in znajde v okolju, kot se je Martin. »Svojim župljanom sem nekaj že namignil. Seveda nam je bilo težko, jasno, medtem smo postali prijatelji in se odlično zastopimo. To je res ena taka srčkana župnija!«
Bog želi, da delujem še drugje. V ozadju menjave ni nobene teorije zarote.
Tudi na ljubljanski nadškofiji pravijo, da so vsi duhovniki na razpolago škofom ter da jih razporedijo na nova delovna mesta, kjer jih bolj potrebujejo. Ko smo se z Golobom pogovarjali, je bilo vse skupaj še neuradno. Šele v petek je končno oznanil: »Zdaj je uradno. S 1. avgustom se selim v drugo župnijo, natančneje v drugi župniji. Bog želi, da delujem še drugje. V ozadju menjave ni nobene teorije zarote. Zaupam predstojnikom in delovanju Svetega Duha. Te kraje bom pogrešal, lepo naravo še posebno, ampak ali niso tudi dolenjski grički prav tako čudoviti?«
74.100
ljudi si je ogledalo njegovo mašo.
ljudi si je ogledalo njegovo mašo.
Martin Golob, znan tudi po tem, da škofovskih navodil, kako voliti, ne prebira v cerkvi, »saj tam oznanjam božjo besedo tako levim kot desnim«, bo kot strastni kolesar že v kratkem pognal pedale po grosupeljski dekaniji.
