AFERA WATERGATE

Nixona je k odstopu pozval Slovenec

Danes 91-letni Vladimir Pregelj je pred 45 leti predsedoval veliki senatni poroti, ki je odnesla ameriškega predsednika.
Fotografija: Nixonov poslovilni nastop pred ameriško javnostjo.
Odpri galerijo
Nixonov poslovilni nastop pred ameriško javnostjo.

»Oproščen sem vseh obtožb!« je oni dan zmagoslavno čivknil ameriški predsednik Donald Trump. Posebni preiskovalec Robert Mueller je v svojem dolgo pričakovanem poročilu konec marca namreč ugotovil, da ni dovolj dokazov, da je Trumpova predvolilna kampanja zavestno kovala zaroto z Rusi. Predsednikovi nasprotniki so prej držali pesti, da bo njegovo poročilo, posledica 675-dnevne preiskave, vendarle tako obremenilno, da bo Trumpa pri priči odpihnilo s položaja. Sanjali in upali so na ponovitev afere Watergate, zaradi katere je moral Richard Nixon – kot edini doslej – leta 1974 odstopiti s funkcije predsednika ZDA. Celotna ameriška javnost je torej nestrpno čakala na Muellerjevo poročilo. Bil je to trenutek, ko se je na ameriških ulicah za hip ustavil čas. Še posebno pozorno pa je televizijskemu prenosu prisluhnil 91-letni Vladimir Pregelj. Nenadoma je lahko podoživel vse tisto, kar se je dogajalo pred 45 leti, v času afere Watergate.

Pisal je ameriško zgodovino

Zaprl je oči in se spomnil, kako je s svojega doma na Kapitolskem griču dve leti, dan za dnem, stopal proti sodišču in soustvarjal ameriško zgodovino. Spomnil se je pisma, ki ga je v imenu velike senatne porote, ki ji je takrat zgodovinsko predsedoval, napisal Nixonu in v katerem ga je pozval, naj odstopi in osebno spregovori državljanom. »Po svoje sem bil razočaran, saj sem bil zaradi vseh dokazov, ki smo jih takrat zbrali, še kako prepričan, da smo imeli v rokah dovolj vzrokov za obtožbo Nixona,« je pred dnevi priznal novinarju The Washington Posta. Gerald Ford, ki ga je nasledil, je Nixonu podelil popolno in brezpogojno amnestijo.
»Razočaranje je bilo res veliko, saj pravici ni bilo nikdar do konca zadoščeno,« je Pregelj premleval sredi svojega stanovanja, do konca nabitega s knjigami in modernističnimi risbami. Spomnil se je, da se je njegova velika porota, ki je štela 23 članov, v prvih 18 mesecih srečala več kot stokrat, »pri čemer sta bila v tem času dva ob službo, še eden, spomnim se, bil je oskrbnik v nočni izmeni na univerzi Georgea Washingtona, pa nas je zapustil, češ da ob vseh pritiskih preprosto ni mogel več skrbeti za svojih 11 otrok«. Zlepa ne bo pozabil enormnega psihološkega pritiska in moralnega bremena – v popolnosti zadostiti državljanski dolžnosti ameriškega porotnika, ki ima v nasprotju z našim sodnim sistemom izjemno in odločilno vlogo pri odločitvi o krivdi obtoženega. Sodnik na oni strani luže pravzaprav samo usmerja sojenje in odloča o višini kazni. »Afera Watergate je celotno ekipo, ki sem jo vodil, naposled močno prizadela in pustila grenak priokus,« je moral priznati.

...
...

O aferi ne govori rad

V tistem je pristopila njegova žena Lea Plut-Pregelj. Dvainsedemdesetletna doktorica pedagoških znanosti in docentka za didaktiko je svojo pedagoško in znanstveno kariero začela na Oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, od sredine 80. pa nadaljevala v ZDA. Kljub temu je ves ta čas redno sodelovala z ljubljansko univerzo. »Veste, je nadvse skrivnostna oseba. O Watergatu ni nikoli rad govoril.«

Očitno pa ga je vendarle toliko spodbodla, da se je legendarni porotnik s počasnim korakom le odpravil do omare in potegnil nekaj iz svojega bleščečega arhiva, ki ga tako skrbno hrani in ki bi zlahka nosil oznako ameriške kulturne dediščine. Hotel je namreč podkrepiti tisto o pritiskih. Ničkoliko grozilnih in protestnih pisem je takrat prejel. Iz svoje zakladnice je potegnil sicer le eno, pisala mu je neka ogorčena ženska iz Wichite (Kansas). »Povsem sem razočarana. To počnete, samo da bi škodovali Nixonu. Ne njega, vas bi morali preganjati! Zakaj ne zaustavite vendar te gonje? Uničujete ugled naše države tako doma kot v tujini. Raje se ukvarjajte z umazanijami in napakami nekdanjih predsednikov, nihče ni popoln!«

...
...

Nekateri so dvignili obe roki

Pregelj je izbrskal še omenjeno pismo, s katerim je na treh straneh pozval predsednika Nixona, naj, do vratu obremenjen z obtožbami, vendarle odstopi in stopi pred ameriško javnost. S tem se posebni tožilec Leon Jaworski ni strinjal. Največja zmaga in zadoščenje zato Preglju še danes predstavlja glasovanje porotnikov: »Da Nixona obtožimo, so glasovali prav vsi, nekateri so dvignili kar obe roki!«

Deset mesecev po odhodu iz Bele hiše naj bi se Nixon, kot je razbrati tudi iz transkriptov, ki so postali javno dostopni šele konec leta 2011, za zaprtimi vrati na svojem domu v Kaliforniji sestal s tožilci, ki so sodelovali v aferi Watergate, ter še dvema porotnikoma. Čeprav so vse osebe, ki še živijo, na teh transkriptih izmišljene, se je Richard Nixon menda dobil tudi z Vladimirjem Pregljem. Ta ne popušča. Kljub visoki starosti ostaja namreč tudi 45 let pozneje zvest molčečnosti: »Ne spomnim se.«

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas