Niti v sanjah si nista predstavljala, da bo tako: združil ju je tek, ločila epidemija

On je iz Celja, ona iz Varaždina. Manj kot 100 kilometrov sta si narazen. Še do pred par dnevi sta se Oskar Mažgon in Jelena Sekelj družila in dobivala brez vsakršnih težav. Potem pa je prišel koronavirus in kot domine so padali ostri ukrepi držav. Niti v sanjah si nista predstavljala, da se bosta onidan videla še zadnjič.

Oskar in Jelena sta samo eden od številnih parov, ki jih je koronavirus v teh dneh fizično povsem oddaljil in ločil. Covid-19 je dejansko zarezal v usode ljudi.
 

Maraton pretekel s srfom v roki

Oba sta vrhunska športnika, rada planinarita, kolesarita, udeležujeta se celo tekaških ultramaratonov. Oskar je leta 2015 uspešno pretekel Ljubljanski maraton, še več, kot navdušen deskar ga je pretekel kar s srfom pod roko. In kje sta se spoznala? Bilo je lani na tekaški preizkušnji 100 milj Istre. »Oba sva bila spremljevalca v prijateljskih ekipah in tako sva se tri dni družila. Odtlej sva nerazdružljiva,« je Jelena razodevala Jutarnjemu listu.

Dvanajstega aprila bi morala praznovati svojo prvo obletnico.
»Groženj, ki jih prinaša koronavirus, se sicer popolnoma zavedam, da pa se bodo zaprle meje, ne, tega resnično nisem pričakovala,« je pripovedovala vodja uspešnega podjetja, ki se ukvarja s komunalno in hortikulturno dejavnostjo.

Zdaj sta vsak na svoji strani meje. Dogodki so si sledili celo tako naglo, da so v prtljažniku Oskarjevega avta, s katerim se je Jelena vsak dan vozila iz Celja v Varaždin, ostali njegovi najljubši športni copati. Z njimi še lep čas ne bo mogel teči.
 

Na balkon namesto na Malto

Koronavirus jima je za nameček uničil še počitnice: 20. marca bi morala odpotovati na Malto. Razočarano Jeleno je hotel Oskar zato vsaj za hip spraviti v boljšo voljo: »Obleciva vsak svoje kopalke, vsak naj se uleže na svojo teraso, posončiva se in se delajva, da sva na Malti,« ji je dejal.

»Govoril je z vso resnostjo,« se še danes smeji silno vzdržljiva Jelena, ki je lani opravila tudi z eno najtežjih tekaških preizkušenj, kar jih obstaja, Ultra trail du Mont Blanc. Progo je brez spanja pretekla v 48 urah, verjemite, Jelena je vajena ekstremnih situacij, toda na situacijo, ki jo je zdaj prinesel koronavirus, priznava, ni bila pripravljena. Oskar je na videz drugačen: kljub alarmantni situaciji v njegovi soseščini v Šmarju pri Jelšah ne paničari na zalogo. Življenje je v teh dneh raje povsem posvetil svojima otrokoma iz prvega zakona.
 

Zadnji poljub

Odkar ga ne vidi, se vsega, kar sta doživela skupaj, le še bolje spominja. Če kaj, se lahko človek v karanteni veliko lažje zazre nazaj ter izdela mnogo bolj natančen obračun s preteklostjo. Tako je bilo tudi pri Jeleni: vse si je zapomnila, še posebno dne, ko je Oskarja še zadnjič videla.
Bil v torek, 10. marca.

Spominja se, kot bi bilo včeraj: »Po končanem delu sem odšla v Celje. Kot po navadi sem prišla tja okoli 17. ure. Z Oskarjem sva za druženje na terasi izkoristila še tisto malo sonca, kar ga je ostalo. Pripravil je večerjo, jaz pa mizo. Povsem običajen dan je bil. K počitku sva šla sicer nekoliko prej, ker je imel Oskar nočno. Objela sva se in zaspala. Prebudila naju je šele budilka. Oskar se je tedaj pripravil za službo, v postelji sva se objela, poljubila, odšel je.« Takrat ga je Jelena še zadnjič videla. Če bi vedela, je pozneje premišljevala, tisto noč sploh ne bi zaspala, temveč bi se ga za vekomaj nagledala. »Če bi to vedela, bi ga še močneje objela in poljubila.«

Naslednji dan, 11. marca je bilo, jo je Oskar poklical: »Kupil sem hladilnik, pridi v Celje! Bi ga šla iskat …« Jelena se je obotavljala: »Danes se mi res ne da spet voziti, utrujena sem. Bom prišla raje jutri prej!« Zdaj pa ji je prav zaradi te svoje odločitve tako žal.
 

Zaradi astme je bolj ogrožena

Ko so se začele v Sloveniji stvari zaostrovati, je Oskarju napisala še sporočilo, češ, da bi šla v trgovino po dodatne stvari. Oskar ji je v svojem slogu odvrnil: »Eh, bomo že dali masko gor in šli v trgovino, če nam bo res grozilo izumrtje?!« Pa je Jeleno vseeno zanimalo: »Povej vendar, če kaj potrebuješ?«
»Pivo!« je dejal.

Jelena je iz trgovine le malo zatem nosila polne vreče, takrat pa je dobila poziv, da mora takoj domov! »Prepričana sem bila, da je kdo umrl,« se je spominjala. Ko je prišla, je že na vratih zagledala starše, potem pa se je vsulo: »Da slučajno nisi hotela v Slovenijo?! Veš, da imaš astmo, in da je korona za tebe še kako nevarna! Pa kako misliš, da boš prišla v Sloveniji do zdravnika, če bi ga potrebovala? Kaj ne bereš nobenih novic, kaj ne veš, da je virus pri njih že ušel v bolnišnice?«

Dobila je občutek, da je apokalipsa že za prvim ovinkom. Poklicala je Oskarja, ta pa jo je povabil, naj pride k njemu za 14 dni v karanteno. Ker dela v javnem podjetju in ima obveznosti tako do sodelavcev kot sodržavljanov, si tega zlepa ni mogla privoščiti. Pomislila je tudi na mamo, ki dela v bolnišnici. Nikakor si ni želela, da njena mama v tem času, ko potrebujejo res vsakega, zaradi nje ne bi smela v službo. Zato je sklenila: »Ostajam v Varaždinu!« Pa čeprav je imela Oskarjev avto, v prtljažniku pa njegove športne copate in tiste pirčke.
 

Ljubezen na daljavo

Odtlej se zaljubljenca pogovarjata in družita po messengerju. Zdi se, da počneta vse, kar sta prej počela, tudi zdaj, ko poteka med njima ljubezen na daljavo. No, ni čisto tako, se strinjata oba, a se navajata.
Zaskrbljena Jelena sicer še kar naprej sešteva okužene v Sloveniji, medtem pa jemlje Oskar vse skupaj vendarle bolj po moško. Raje se zabava z otrokoma, izdeluje svoj srf in posluša glasbo.

Ko pride večer, se kameri spet vključita. Jelena je morala zadnjič pred kamero likati, Oskar pripravljati večerjo. Že tako sta kar naprej priklopljena in tudi tako si pomagata pri opravilih. Oskarja resda še vedno pojezi, kadar jo – zaradi koronavirusa in vse preventivnosti – popade napad panike, Jeleni pa je še vedno tako žal propadlih počitnic na Malti. »Tako sem se jih veselila ...«


Najbolj se veseli trenutka, ko bo lahko spet odšla v Celje k svojemu Oskarju. Včeraj zjutraj ji je po messengerju javil: »Budni smo!« Zatem je popil kavo, ona pa čaj. Otroci so se igrali z legokockami. »Še en povsem običajen dan je bil, le, da se nismo videli v živo, temveč po ekranu,« je dejala Jelena in kliknila na miško.