NEPREMIŠLJENI OBISKOVALCI

Nista urejala bordela, ampak Bazni tabor

Objavljeno 07. september 2020 19.35 | Posodobljeno 07. september 2020 19.35 | Piše: Tina Horvat

Barbara in Boštjan Strnad Podlesnik sta se, naveličana Ljubljane, preselila pod Kriško goro. Sosedje so proti obnovi najprej zbirali podpise, zdaj se odlično razumejo.

Boštjan Strnad Podlesnik in njegova žena Barbara sta stanovanjsko hišo preuredila v Bazni tabor. FOTO: Tina Horvat
Barbara in Boštjan Strnad Podlesnik nista čisto navaden par, saj že sedmo leto živita v Baznem taboru. A tega nista ustvarila pod kakšnim himalajskim osemtisočakom, ampak kar pod 1471 metrov visoko Kriško goro v okolici Tržiča. Oba čistokrvna Ljubljančana sta pustila mestno življenje in svoja prejšnja poklica, Boštjan je tudi prodal svojo oglaševalsko agencijo, ter v sončni vasici Križe z otrokoma začela novo življenje.

Spoznala sta se v Patagoniji

Spoznala sta se leta 2004 na trekingu v Patagoniji, se zaljubila in, oba navdušena hribovca, začela načrtovati skupno prihodnost ter iskati skupen dom nekje pod gorami. »V Ljubljani nam pravzaprav ni bilo hudega. A vseeno sva se z otrokoma hotela umakniti od mestnega vrveža, in odločila sva se, da začneva novo zgodbo,« nam pripoveduje Boštjan, sicer sin nepozabne zdravnice in predsednice združenja Europa Donna Mojce Senčar, ki je lani izgubila boj z boleznijo.

Pred trinajstimi leti sta kupila hišo v Križah in jo preuredila v Bazni tabor. Poleg stanovanjskega dela sta uredila še šest sob s kopalnicami in skupnim prostorom za goste in se začela ukvarjati s turizmom. Poleg prenočitev z zajtrkom v Baznem taboru ponujata tudi različne delavnice, predvsem so priljubljene keramične, in vodstvo po slovenskih gorah. Oba sta namreč tudi planinska vodnika. »Po izobrazbi sva ekonomista, jaz tudi komunikolog, in do takrat nisva imela pojma o turizmu. A odločila sva se, da Baznega tabora ne prodajava le kot navadno prenočišče, ampak kot bazo, izhodišče za številne ture v bližnji in daljni okolici. Da pride skupina ali družina, tu prespi in čez dan odkriva Slovenijo. Tržič je namreč z grebenom Košute, Dobrčo in Kriško goro pravi raj za pohodnike, naši gostje pa so od nas šli celo do Plitvic in v malo bližje Posočje. Do letošnje sezone v znamenju koronavirusa sva na leto tako ustvarila 1500 prenočitev, za letos pa upava, da bova do konca leta vsaj eno tretjino. Ker tujcev praktično ni, računava na domače goste,« nadaljuje brez jamranja.

Ne bi se vrnila v mesto

Seveda tudi preselitev iz mestnega okolja v vaško ni bila povsem preprosta. Ko sta z ženo zaprosila za dovoljenje, če bi lahko čez sosedovo parcelo napeljali infrastrukturo in naredili dovoz do hiše, so se ti uprli in začeli zbirati podpise proti obnovi. »Po vasi se je celo govorilo, da bo tukaj javna hiša s kazinom. No, potem so nama ta problem pomagali premostiti na občini in tudi sam župan, vaščani pa so se nam, ko smo se potem spoznali in so ugotovili, da sva čisto običajna človeka, nekateri celo prišli opravičit, da so takrat podpisali tisto peticijo,« se smeje Boštjan.
image
OSEBNI ARHIV Oba sta navdušena hribovca. FOTO: družinski arhiv

Družina Strnad Podlesnik zdaj za nič na svetu ne bi zamenjala življenja na podeželju za mestno. »Tukaj imamo vse! Mir, sonce, posel, skratka vse, kar naša družina potrebuje. Nikakor ne bi več rinili nazaj v prestolnico,« pove Boštjan in nas odpelje do balkona v zgornjem nadstropju, kjer se ob lepem vremenu odpre osupljiv razgled na vse tri slovenske gorske verige, z lepotcem Triglavom na čelu. »Ko sva stopila na ta balkon, za naju ni bilo več nobene dileme. Ta pogled je fantastičen in nikjer drugje ni takšnega. Ko naši gostje pridejo na balkon, so vsi kar pretreseni od te lepote in takoj začnejo slikati,« opisuje.

Goste ustavili policisti

Pri vodenju Baznega tabora seveda prihaja tudi do zanimivih dogodivščin. »Lani smo gostili 13 moških iz Omana. Vsi z bradami in zaviti v črne tunike so nekega dne šli ob petih zjutraj na sprehod po vasi, kar se je nekomu očitno zdelo tako nenavadno, da jih je prijavil policiji. Patrulja je prišla in jih legitimirala, pri tem so jih prijazno opomnili, da bi morali imeti s seboj potne liste. Pred dvema letoma pa sta pri nas bivala Belgijca, ki so ju zaradi neprimerne opreme in neizkušenosti morali reševati s Košutnikovega turna. Na srečo živa in zdrava sta nam po vrnitvi na varno pokazala črne prste, saj sta v obupu v strmini pulila travo in se zanjo držala do prihoda reševalcev. No, že naslednji dan sta želela na Storžič, pa sva ju z ženo komaj prepričala, da so naše gore za tako slabo izkušene in neopremljene le prevelik zalogaj.«

13 gostov iz Omana je zaradi brad in črnih oblek nekdo prijavil policiji.

Pred našim odhodom nam Boštjan še pokaže tablo v njunem Baznem taboru, na katero so gostje zapisali dobrodošli v raznih jezikih. »Pred koronsko krizo je bilo tukaj okoli 50 napisov v različnih jezikih. Zdaj pa se nama je zgodilo, da kar tri mesece nisva gostila prav nikogar. A tega nisva jemala kot nekaj strašno hudega, ampak je za naju to pomenil nov začetek. Zbrisala sva vse prejšnje napise in pri naših gostih začela zbirati nove. Kar nekaj jih že imava,« z optimizmom zre v prihodnost Boštjan Strnad Podlesnik. 
image
TINA HORVAT Sosedje so najprej mislili, da bo tukaj javna hiša z igralnico. FOTO: Tina Horvat

image
OSEBNI ARHIV Tablo z okoli 50 napisi dobrodošlice sta po koronski krizi zbrisala in začela znova. FOTO: družinski arhiv
Na srečo živa in zdrava sta nam po vrnitvi na varno pokazala črne prste, saj sta v obupu v strmini pulila travo in se zanjo držala do prihoda reševalcev.




Deli s prijatelji