Neverjetno, pri stotih še bere brez očal

PREBOLD – Rek Kdor poje, zlo ne misli še kako velja za Jožeta Flereta iz Kaplje vasi pri Preboldu, ki se je tako rekoč skoraj vse svoje življenje posvečal petju v najrazličnejših pevskih sestavih ter tudi sam napisal in uglasbil več pesmi. Pred nedavnim je zapel skupaj z županom občine Prebold Vinkom Debelakom, predsednikom Medobčinskega društva invalidov Žalec Janezom Megličem ter predstavniki DU in RK Prebold, ki so mu prišli čestitat za njegov 100. rojstni dan.

Jože Flere je pri svojih letih še vedno nadvse bistrega duha in ima spomin, ki mu ga lahko zavidajo tudi 50 in več let mlajši od njega. Poleg tega še vedno bere brez očal in tudi dobro sliši. Edino, kar ga moti, je to, da težko hodi, da ne more več kolesariti in da njegove glasilke ne delajo več kot nekdaj, ko je lahko pel kot slavček, in to kar tri različne glasove, prvi in drugi tenor ter bas.

Ob hlapca do rudarja

Pesem ga je vseskozi pomlajevala, k temu pa je svoje prispevalo njegovo osebno prepričanje, da mora biti človek pošten, dobrega srca, da se ne sme prepirati, da je čim boljše volje in da gleda na okolico, svoje najbližje in vse ljudi s prijaznim in spoštljivim pogledom. K njegovim vitalnim in visokim letom je zagotovo svoje prispevala tudi precej, dobri dve desetletji, mlajša žena Katarina, sin Mirando z ženo Valerijo ter vnukinjo Karin in vnukom Sašom, s katerimi živijo harmonično družinsko življenje v prijetnem okolju, obdanem z gozdom.

Vedno in posvod pesem

Jože se je rodil v Zagorju ob Savi kot nezakonski sin. Mama mu je umrla zaradi tifusa, ko je bil star komaj sedem let. Živel je z očetom in mačeho. Osnovnošolsko znanje si je nabiral v Zagorju, ko je bil star 16 let, pa je odšel služit za hlapca. Po dobrem letu se je zaposlil v kamnolomu, nato pa v Rudniku Zagorje. Leta 1938 je moral k vojakom v Celje. Pred začetkom vojne so ga poslali z njegovo enoto na mejo, od koder se je peš vrnil domov. Leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko in preživel strahote ruske fronte. Po kapitulaciji se je vrnil v svoj domači kraj in se znova zaposlil v Rudniku Zagorje. Pozneje so ga poslali v Rudnik Sečovlje, na slovensko obalo, kjer je leta 1962 spoznal svojo življenjsko sopotnico Katarino, Savinjčanko iz Kaplje vasi, ki je čez poletje delala v počitniškem domu Tekstilne tovarne Prebold. Leta 1970 se je Jože upokojil in odšel iz Pirana ter s Katarino in sinom Mirandom zaživel v Kaplji vasi.

Pevska pot

Jožetova pevska pot je povezana s kraji njegovega življenja. Po mladinskem pevskem zboru Vesna v Zagorju in še nekaterih drugih, kot so bili na primer Trboveljski slavčki, ga po vojni srečamo v Delavskem moškem pevskem zboru Zagorje, po prihodu v Piran pa v Primorskem oktetu. Pel je tudi pri priljubljenem primorskem narodno-zabavnem ansamblu Oktavija Brajka. Po prihodu v Savinjsko dolino se je pevsko razdajal v MPZ Svobode Prebold in v MPZ KD Ivan Cankar Tabor. Veliko let je pel tudi v Savinjskem oktetu, v Kaplji vasi pa organiziral in vodil gasilski pevski oktet. Pevsko aktiven je bil še pred dobrimi desetimi leti, z veseljem je zapel na srečanju najstarejših občanov Prebolda in ob kakšnih drugih priložnostih. Sicer pa ni bil samo pevec, temveč tudi pisec pesmi, ki jih je nekaj tudi uglasbil. Zadnja leta mu je glas močno opešal, tako da zdaj bolj tiho zapoje predvsem samemu sebi in svojim domačim, tako kot ob tem obisku, ko se je z veseljem vključil v petje zdravice v čast svoji 100-letnici. Kot je povedal, si je vsako pesem hitro zapomnil. Ko je po končanih vajah odhajal domov, jo je nenehno ponavljal, pel ali požvižgaval in jo tako hitro osvojil. Ostale pa so mu v glavi tudi ob tej visoki starosti.

Druženje z njim in njegovimi domačimi je bilo nadvse prijetno in veselo, preden smo se poslovili, pa so domači njegov rojstni dan proslavili še z veliko torto.