Po dramatičnem in nevarnem reševanju trepetajo za Anino življenje
Po dolgih 30 urah dramatičnega reševanja iz Vranjedolske jame pri Dolenji vasi pri Cerknici so včeraj okoli štirih zjutraj ponesrečeno jamarko prinesli na površje. A veselo novico o koncu izjemno zahtevne reševalne akcije, v kateri je sodelovalo 150 jamarskih reševalcev Jamarske reševalne službe (JRS), je kmalu povsem zasenčila skrb vzbujajoča vest o njenem zelo resnem zdravstvenem stanju.
Iz ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra (UKC), kamor so jo pripeljali s helikopterjem, so že takoj po njenem prihodu sporočili, da je še vedno življenjsko ogrožena in da je njeno stanje nepredvidljivo. Do včeraj popoldan se še ni izboljšalo. Kot so nam povedali v UKC, je še vedno življenjsko ogrožena in na enoti intenzivne nege.
Ponesrečenka je bila sicer vse od nesreče v nezavesti, njeno stanje pa je bilo stabilno. Kot je sporočil vodja regijskega štaba Civilne zaščite za Notranjsko Sandi Curk, je imela po prihodu iz jame normalen pulz in pritisk.
Do Ane pomagal njen brat
33-letna Ana, članica Jamarskega društva Rakek, se je ponesrečila v soboto okoli 18.30, ko se je v skupini šestih jamarjev že vračala iz Vranjedolske jame. Pri tem ji je 100 metrov globoko pod površjem na glavo priletela večja skala, ji prebila čelado in ji poškodovala glavo. Ana, ki je nezavestna obvisela na vrvi s težkimi poškodbami glave, je sicer zelo izkušena jamarka, za njo je že več kot deset let raziskovanja jam.
Reševalna akcija je bila zelo zahtevna in dolgotrajna. V njej so sodelovali jamarski reševalci iz vse Slovenije. Najprej so se do nje prebili skozi ozke rove skupaj z zdravstveno ekipo, ta je ves čas ostala pri njej, nadzorovala njene vitalne funkcije in jo ohranjala pri življenju. Reševalne ekipe so ji postavile tako imenovani jamarski bivak, da ne bi bilo podhladitve, in kot smo izvedeli, jo je vso noč s svojim telesom grel tudi njen brat. On je tudi poskrbel, da so jamarski reševalci lahko prišli do nje, saj jim je po spominu narisal skico podzemne lokacije nesreče v tej še neraziskani jami.
150 članov je imela reševalna ekipa.
Damjan Šinigoj, podpredsednik Jamarske zveze Slovenije in eden prvih, ki so bili pri ponesrečenki, nam je v nedeljo, med intervencijo, povedal, da je to eno najzahtevnejših jamarskih reševanj: »Brutalno ozki rovi so, ogromno blata, mraz, vse je mokro in spolzko.«
Nezavestne ponesrečenke zaradi ozkih rovov niso mogli na nosilih spraviti na površje, zato je morala na kraju nesreče, to je 100 metrov pod zemljo, počakati, da so minerji najprej razširili rove. Skupno je reševalo 65 jamarjev in še enkrat toliko drugega podpornega osebja; gasilcev, pripadnikov civilne zaščite in policistov.
»Minerji so delali 10 ur, ozke prehode so z razstrelivom širili na petih predelih. Začeli so pri vhodu, ki so ga morali razširiti do dimenzij nosil, na katerih so ponesrečeno prenesli iz jame,« je včeraj po koncu intervencije povedal vodja Luka Zalokar, tudi strokovnjak za miniranje v zaprtih prostorih.
Šele v nedeljo proti večeru se je lahko reševanje oziroma izvlek na nosilih začelo. Zalokar je dodal, da so jo rešili v najkrajšem možnem času. »Dali smo vse od sebe. Še vedno pa smo morali delati varno, da ne bi prišlo do dodatnih poškodb, saj je bilo tam veliko reševalcev.«
Brutalno ozki rovi so, ogromno blata, mraz, vse je mokro in spolzko.
Vodja Slovenske jamarske reševalne službe Walter Zakrajšek je ocenil, da je šlo za eno zahtevnejših reševalnih akcij, tudi zato, ker je bila ponesrečenka v nezavesti, težave so jim povzročale predvsem ožine.
Prvi jamar je bil Valvasor
Jamarske nesreče se na srečo ne dogajajo zelo pogosto, a ko se zgodijo, je reševanje zelo zahtevno. Pravi podvig je že obvestiti reševalce, saj pod zemljo ni signala. V sobotni nesreči so štirje jamarji poskrbeli za ponesrečenko, eden pa je izplezal in poklical pomoč.
Prva znana jamarska nesreča se je okoli leta 1660 zgodila našemu prvemu znanemu jamarju, to je bil kar znameniti Janez Vajkard Valvasor. Med stikanjem po jamah v okolici Peč v Moravški dolini je nabiral okamnine in pri tem mu je ugasnila luč. Takrat še ni obstajala jamarska reševalna služba, a se mu je vendarle uspelo samemu, tipaje v temi, nekako priplaziti ven.
Statistika nesreč
Kot kažejo podatki Jamarske zveze Slovenije, se na leto zgodi okoli deset jamarskih nesreč, kdaj več in kdaj manj. V letih 2020, 2019 in 2012 se jih je zgodilo po devet, v letu 2014 kar 15, v letih 2006, 2007, 2017 in 2015 po šest, v letih 2009 in 2013 pa po pet.
Za največjo tragedijo pri nas velja nesreča v jami Bilpa: leta 1978 so vstopili vanjo štirje jamarji in hoteli z miniranjem razširiti ozek prehod v notranjost. Pri tem je začel uhajati strupeni plin, in to je bilo usodno za vse štiri. Reševalna akcija se je zavlekla v več dni, saj je že do obvestila o nesreči preteklo ogromno časa. Reševalci so naleteli na tri trupla, enega pa so še živega izvlekli na plan, vendar je po nekaj dneh umrl v bolnišnici.
Zelo zahtevno je bilo tudi reševanje iz jame Primadona, ki je del našega največjega jamskega sistema v globinah Tolminskega Migovca.
Konec marca lani so reševalci JRS iz globine kar 300 metrov pod površjem po dveh dneh in dveh nočeh intervencije izvlekli legendarnega tolminskega jamarja Dejana Ristića - Rileta, člana Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin. Pri tem so morali z miniranjem razširiti 150 metrov dolg ozek rov, saj poškodovani sicer ne bi mogel skozi.
