Nekropola lahko 
v desetletju, dveh izgine

Če je ne bodo mogli ustrezno, predvsem pa hitro zaščititi (gre predvsem za obvarovanje pred naravnimi vplivi in pred škodljivim onesnaženjem), bodo rimske izkopanine čez kakšno desetletje postale same sebi spomenik. Vse pogosteje je slišati pomisleke, da bi bilo veliko bolje, če bi dragocene najdbe pustili kar v mivki, kjer so bile dva tisoč let na varnem, tako pa bodo po nekaj desetletjih prav lahko povsem uničene.

Na območju nekropole je precej stvari navzkriž. Zemljišče je v lasti Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Sazu) in zanjo park nima nobenega pomena, Pokrajinski muzej je lastnik izkopanin, območni zavod za spomeniško varstvo vsake toliko časa sprejme kakšno listino, ki jo je treba upoštevati, a nazadnje vse pade na pleča domačih turističnih delavcev in zanesenjakov. Približno 50 jih je. Vsako leto organizirajo od 10 do 16 delovnih akcij in opravijo več kakor dva tisoč ur prostovoljnega dela. Čudežev pa vendar ne morejo delati. Potreben bo strokovni poseg, a ta ne bo poceni. Približno dva milijona evrov bo šlo za postavitev nadstreškov ter celostno ureditev parka in okolice. Računajo na norveški sklad, ki bo sredstva z razpisom razdelil maja in bi Savinjčanom pokril 95 odstotkov upravičenih stroškov, projekt bi končali do pomladi 2016. Nadomestnega scenarija ob neuspešni kandidaturi tako rekoč ni. Bržčas bi neizogibno propadle spomeniško zaščitene najdbe, za katere je očitno vsem, razen domačinom, malo mar.

Žalski župan Janko Kos poudarja, da gre za enega od najpomembnejših spomenikov na Slovenskem in v srednji Evropi. »Leta 1952 so med delom v sadovnjaku naključno odkrili kip sedeče ženske in nato še rimsko cesto. Dva tisoč let so bile najdbe na varnem pred zobom časa. Odkar so zunaj, propadajo. Upam, da je v Sloveniji še dovolj kmečke logike, sicer čez desetletje ali dve od nekropole ne bo ostalo nič.« Akademik Andrej Kranjc iz Sazuja se boji, da akademija ne more veliko prispevati k reševanju težav, predlogu predsednice Turističnega društva Šempeter Ivice Čretnik, naj Sazu potlej prenese lastništvo zemljišča na občino Žalec, pa načeloma ne nasprotuje. »Pred 45 leti, ko sem bila še šolarka, sem nastopala na slovesnosti ob odprtju nekropole. Še danes se spominjam, kako sem občudovala lepe bele spomenike. Ti so zdaj sivi, ostali so samo reliefi in v njih skrite zgodbe Rimljanov. Moramo ohraniti, kar se še ohraniti da. Vse več tujcev si ogleda nekropolo, ki je odprta od aprila do oktobra, v povprečju je 8200 obiskovalcev v sezoni. Če nam uspe na razpisu, bo arheološki park odprt vse leto.«

Da se obiskovalec zavé pomena nekropole, sta pri ogledu dobrodošla lokalni vodnik in turistično gradivo. Prenovo 12.000 kvadratnih metrov velikega parka je zasnoval projektant David Mišič. Poleg zaščite najdb osnovna ideja temelji na lažjem in preglednejšem dostopu za obiskovalce, spremenjenem prometnem režimu v središču Šempetra. »Zdaj se turisti na ogled podajajo prek zasebnih zemljišč, pot ni označena, dostop do nekropole, ki sega v strukturo vaških objektov, je omejen. Po novem bodo izkopanine varne pred vremenskimi vplivi, štiri glavne grobnice ostajajo na isti lokaciji, vsako premeščanje bi bilo predrago. Park bo imel ustrezen prostor za sprejem obiskovalcev, prostor za upravitelja, več bo parkirišč, dodali bomo gostinski objekt in trgovino s spominki.«

Le malo jih še ve, da si je leta 1962, dve leti po odprtju, nekropolo ogledal tudi tedanji jugoslovanski predsednik Tito. Nedvomno so se že v SFRJ zavedali pomena te šempetrske znamenitosti, ki je od leta 2003 spomenik državnega pomena. »Ni prav, da razglasitev ostane zgolj na ravni zavedanja, vzdrževanje pa ostane na plečih lokalne skupnosti,« dodaja Tanja Hohnec, vodja celjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine. Le enega odgovora snovalci zaščite in prenove še nimajo, zanj pa bo nujno sodelovanje več strok. Tudi če bi najdbe postavili v zaprt prostor, jih zaradi prevelikih temperaturnih nihanj ne bi mogli povsem zaščititi. Bistveno lažje bi to storili v mediteranskem okolju.