STARA OPRAVILA

Nekoč so maslo delali doma

Na slovenskem podeželju je bila bogata tradicije izdelave v pinjah. To so bili leseni valji z luknjo in betom za stepanje.
Fotografija: Janez Habjanič FOTO: Ludvik Kramberger
Odpri galerijo
Janez Habjanič FOTO: Ludvik Kramberger

Ljubitelji tatarskega bifteka, ki je ob božično-novoletnih praznikih zelo iskana kulinarična dobrota, so poleg francoskih štručk in toasta v trgovinah z živili pokupili veliko surovega masla, ki ga mažejo skupaj z biftekom. Maslo so za svoje sladke praznične dobrote pokupile tudi gospodinje, da o slaščičarjih niti ne govorimo. Ob spokojnem praznovanju ter uživanju dobrot pa marsikdo ne ve ali se ne spomni, da je izdelava masla – médenje masla ali pinjenje, ki ima bogato tradicijo v različnih slovenskih regijah – nekoč potekala v pinjah.

Pinja za maslo FOTO: Ludvik Kramberger
Pinja za maslo FOTO: Ludvik Kramberger
Te so bile spočetka lesene, bodisi za pridelavo majhne ali velike količine masla. Za domačo rabo je bila vedno pripravna pokončna pinja, to je iz lesa narejen valj – stožec, ki je bil pokončno postavljen, z lesenim pokrovom s sredinsko luknjo za bet stepalnika. S pomikanjem slednjega gor in dol se je mleko sčasoma umedilo in nastalo je slastno maslo. A to delo je bilo sorazmerno naporno. Predvsem pa je treba vedeti, da so bile pinje namenjene in pripravne le za izdelavo manjših količin masla. Z večanjem povpraševanja in potreb, kar je bilo povezano s trgovanjem na sejmih v mestih in trgih, so se pojavile prve tehnične izboljšave. V kratkem času je bilo na tržišču moč najti relativno veliko najrazličnejših, izvirnih tipov iz lesa narejenih pinj.

Samo sladka smetana

Bilo je to kljub vsemu zanimivo opravilo in bi ga lahko ohranili kot vrsto kulturne dediščine na podeželju. Sploh pa, pridelava surovega masla je bila v preteklosti velika. Pridelovali so ga tisti, ki so imeli vsaj eno kravo pri hiši. Gospodinje so uporabljale postopek, ki so ga podedovale po starših. Ker maslo nastane iz sladke smetane, so jo morali z mleka pravočasno posneti, kajti v nasprotnem primeru bi lahko posneli kislo smetano.


Omahnov posnemalnik mleka FOTO: Ludvik Kramberger
Omahnov posnemalnik mleka FOTO: Ludvik Kramberger
Nekoč ga je po zgodovinskem načinu pridelovala tudi Angela Ploj iz Negove, ki nam je povedala, da so mleko nalili v dukle. Po dveh dneh je sladka smetana obstala na vrhu in so jo pobrali z žlico. Imeli so tudi posnemalnik, to je bila naprava, ki je bila namenjena samo za posnemanje sladke smetane. Anton Kramberger Tunč z Radvencev pri Negovi, ki šteje častitljivih 88 let, nam je povedal, da je za časa okupacije, ko je služil pri kmetu Konradu Brakoviču v Kunovi, mleko v zbiralnico v Negovo vozil v samokolnici. Tedaj so iz njega s posebnim strojem, ki je bil nameščen v župnišču, posneli sladko smetano, kar je ostalo, to je bilo mleko brez maščobe, so odpeljali domov in ga dali za krmo prašičem.

Ko so nabrali dovolj sladke smetane, so pristopili k izdelavi. Za to operacijo so imeli posebne naprave, ki so jim rekli motijance. Slovenski izraz za to napravo je pinja. Najpreprostejša in največkrat uporabljena je bila v obliki kible ali tünke, kakršno nam je pokazal Anton Lončarič iz Negove. Kot je dejal, je pri starših velikokrat prijel za to motijanco in s pomikanjem, rekli bi mešanjem mase, se pravi smetane, pridelal surovo maslo. Iz njega je bilo treba iztisniti tekočino, ki so ji rekli troska. To iztisnjeno tekočino so otroci radi pili. Janez Habjanič ima nenavadno napravo, staro več kot 100 let, za pripravo surovega masla. Lepo bi bilo, da bi se stara opravila, ki so bila del podeželskega življenja, ohranila pred pozabo, čeprav so predvsem v kmečkih in podobnih muzejih ostale le še redke posode za izdelovanje masla.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije