VLADIMER BOISA

Nekoč polnil koše, zdaj buteljke

Objavljeno 02. junij 2020 14.49 | Posodobljeno 02. junij 2020 14.49 | Piše: Drago Perko

Nekdanji košarkar ljubljanske Olimpije iz Gruzije odšel po stopinjah Saše Vujačića.

Vladimer v kleti v Gruziji
Mariborčan Aleksander Saša Vujačić in Gruzinec Vladimer Boisa sta imela 17 let, ko sta šla s trebuhom za kruhom. Vujačić iz Slovenije v Italijo v boljši košarkarski jutri, Boisa pa je prišel v ljubljansko Olimpijo iz Zakavkazja, kjer so Ljubljančani iskali talente.
image
INSTAGRAM SAšA VUJAčIć Aleksander izdeluje alexandra.

Vujačić ima danes 36 let, za njim je 10 sezon v ligi NBA, kjer je s klubom Los Angeles Lakers osvojil dva naslova in za nekaj časa tudi srce ruske teniške zvezdnice Marije Šarapove. Boisa je dve leti starejši, po karieri je postal podpredsednik gruzinske košarkarske zveze in vinar. Pot je med sode zanesla tudi Vujačića, ki je že leta 2013 na trg poslal kalifornijsko rdeče vino alexander, ki ga prideluje družinsko podjetje, prodajajo tudi oljčno olje. Boisa poleg vina izdeluje znameniti gruzinski vinjak.

»Tradicija pridelave vina v Gruziji je stara več kot osem tisoč let. Gruzija je domovina vina. Vesel in ponosen sem, ker nam je uspelo ohraniti to tradicijo,« pove Vladimer, ki se je rodil v jugovzhodnem gruzinskem mestu Rustavi. Doma vinograda niso imeli, vendar mu je bilo vinogradništvo vedno blizu, tudi na trgatve je hodil. Kariera ga je iz Slovenije popeljala v Italijo, Rusijo, Grčijo, Španijo in na Hrvaško. Dežele, kjer se dobro je in pije. »Gruzinska vina so zanimiva predvsem zaradi pridelave v kvevrijih,« nas pouči in spomni, da so pridelana z minimalni posegi v vinograde, zato se jih prijemlje oznaka biološko, to pa je danes cenjeno, iskano.

»Že res, da imam s košarko precej dela, a pri postopku pridelave, trgatve sem ves čas zraven. Želim, da je tako, sicer to ne bi moglo biti moje vino,« poudari.
image
INSTAGRAM SAšA VUJAčIć Saša Vujačić je dom in srečo našel v Kaliforniji.

»Trgatev v Sloveniji in Gruziji se razlikuje. Predvsem v Gruziji trgamo kasneje, pozno septembra ali oktobra,« nadaljuje Boisa, ki na leto pridela okoli 3000 litrov vina, polovico belega, polovico rdečega. Pomaga mu sestra Viktorija, ki se ukvarja predvsem s papirologijo.
 

Most med narodoma


»Moja naloga je, da se opravi trgatev, da se vino pripravi in ustekleniči,« pojasni. »Ko je trgatev, sem zgodaj v vinogradu. Pazim, tako rekoč pregledam vse, kako gre grozdje v obdelavo; le tisto, ki je lepo in zdravo,« se zaveda odgovornosti.
Davit in Uroš
V vinarske vode je zaplul tudi Gruzinec Davit Ugrekhelidze, ki je igral v Laškem in na Slovanu in je po koncu kariere ostal v Mariboru. Danes v Slovenijo uvaža gruzinsko vino. Vinarstvu se je zapisal tudi Prekmurec Uroš Valcl, v mladih letih obetaven košarkar.


»Pri predelavi belega grozdja sorte rkaciteli uporabljam tudi peclje, ne le jagod. Po fermentaciji belega grozdja sledi dolga maceracija, tja do šest mesecev. Vse skupaj zaprem v starodavne glinene amfore, ki se imenujejo kvevri. To je način pridelave vina, ki se v Gruziji uporablja od samih začetkov,« opiše tehnološki postopek pri beli sorti.

Podobno je pri rdeči sorti saperavi, a brez dolge maceracije, za obe pa je značilna spontana fermentacija. »Preizkušam metode, ki so jih poznali naši prapraprapradedki. Tu je vse naravno, spontano. Tu ni praksa, da bi kakor koli vzpodbujal fermentacijo ali kar koli dodajal. Skrbiš za trto, potrgaš, spraviš po tehnologiji, ki sem jo opisal, in čakaš.«
Vladimer v svojem vinogradu prideluje belo grozdje, rdeče kupi pri prijatelju, ki se prav tako drži biološke pridelave.
50
evrov in več je cena alexandra.


»V prihodnje želim, da bi pridelal tudi rdeče,« razkrije. »Saj bi verjetno lahko imel več vina in vsega, a to bi pomenilo, da bi moral to početi še kdo drug. To pa ne bi bilo več moje vino.« Največ ga proda v Gruziji, nekaj ga izvozi v Slovenijo. Steklenica njegovega vina stane približno 10 evrov, steklenica Vujačićevega rdečega (iz merlota in cabernet sauvignona) pa v spletni trgovini od 50 do 70 evrov. »Pri stekleničenju še nimam dovolj izkušenj, zato vprašam najboljše gruzinske vinarje, kdaj je vino primerno, da gre v steklenico,« prizna Boisa, da ga ni sram iti po nasvet k boljšim. Prav tako mu ni bilo pod častjo v Sloveniji potrkati na vrata najboljših vinarjev in jim dati v pokušino svojo kapljico.
10
evrov stane steklenica Boisovega vina.


Njegov najnovejši izziv pa je vinjak. Po domače: iz grozdja nastane vino, to gre potem v kuho, nastane destilat, ki se stara in krepi v sodih tudi nekaj deset let, iz destilata se dela vinjak ali brendi. »Naredili smo nekaj različic, potem pa začeli pokušati,« opiše prve korake do brendija Boisa. Simpatični Vladimer ne bi bil Vladimer, če ne bi še tukaj združil Slovenije in Gruzije. V Sloveniji kupuje steklenice, embalažo in zamaške, Gruzija pa daje vsebino, vse skupaj povezuje Vova, kot ga kličejo, most med kulturama in narodoma.
Gruzinska vina so zanimiva predvsem zaradi pridelave v kvevrijih.


»Nisem še v evroligi, učim se in sprašujem NBA-igralce, kako delati,« skromno oceni. A je odločen, da z vztrajnostjo in znanjem zleze višje, med elito. »Učim se od vinarja, ki je, dajva spet košarkarsko, Michael Jordan med gruzinskimi vinarji,« slikovito sklene Vladimer Boisa, ki si je v Sloveniji ustvaril družino.




Deli s prijatelji