SOVRAŠTVO DO ZDRAVNIŠKE STROKE
Zdravnik se sprašuje: Od kod ta goreča vnema, da strašijo ljudstvo?
»Težko je gledati ljudi, ki s tako nečloveško motivacijo širijo dvome in skrb.«
Odpri galerijo
Zdravniki težko gledajo, kako mnogi širijo dvome in skrb. FOTO: Drazen Zigic, Getty Images, Istockphoto
Epidemiološka slika se znova slabša, okužbe se širijo, naveličanost zaradi omejitev in ukrepov je vse večja, prav tako stiska tistih, ki se bojijo novih zapiranj. Hkrati se nerazumljivo krepi cepilska protipropaganda, čeprav bi s cepljenjem lahko rešili marsikaj. Morda bi celo lahko sledili zgledu nekaterih držav, denimo Danske, ki je zaradi 70-odstotne precepljenosti prebivalstva sprostila večino ukrepov.
Tako pa se zdravniki bijejo bitko na dveh frontah: borijo se z virusom, hkrati pa morajo skoraj na vsakem koraku zagovarjati znanost in stroko, v katero so nekateri povsem izgubili zaupanje. Vrstijo se zapisi zdravnikov, ki prek svojih izkušenj in znanj argumentirajo cepljenje ter nagovarjajo ljudi, naj se odločijo zanj.
V UKC Ljubljana so tako delili tudi izkušnjo specializanta infektologije David Zupančiča, ki je med drugim zapisal: »Težko je, ker se ne borimo le s pandemijo, ne borimo se le s smrtonosnim in z nalezljivim virusom. Borimo se hkrati z informacijsko krizo, s propadom vrednot in zaupanja, s sovraštvom do stroke.«
Zapis objavljamo v celoti (nelektorirano):
Težko je gledati ljudi, ki s tako gorečo vnemo, s tako nečloveško motivacijo širijo dvome in skrbi, razdvajajo in strašijo ljudstvo in delujejo proti znanosti, proti logiki in proti skupnosti. Težko je dojeti, od kje jim ta zagon. Od kje jim želja po sabotaži logike, upanja, vsake možnosti za zmago nad tem groznim sovražnikom, ki je pobil že milijone dobrih ljudi.
Težko je odgovarjati na 1001 pomislek, sporočilo, komentar... ki so vsi rojeni iz strahu, ki je v resnici brezpredmeten, saj nore številke govorijo zase. Države se zapirajo, bolnišnice pokajo po šivih - od grozne virusne pljučnice, ne od “strdkov po cepivih”. Težko je na kliniki opazovati, kako se že polni intenzivni oddelek, že sestavljajo krizni plani za širitve, vpoklice specializantov, odpiranje dodatnih oddelkov... pa smo šele v mesecu avgustu. Vsa sreča ob čudoviti novici varnega cepiva počasi in vztrajno izgine. Upanje, da bo jesen in zima za zdravstvene delavce nekoliko bolj normalna, počasi umira.
Seveda ne bo normalna tudi za vse druge, ki ne delajo v zdravstvu - za tiste, ki bi radi ohranili odprt svoj gostinski obrat, ki bi radi obiskali gledališče, šli na smučarski dopust, ohranili službo in normalne socialne stike. Za tiste najbolj ogrožene, ki prebivajo v DSO, pa tudi za najmlajše in najbolj razposajene šolarje, ki si želijo normalnega socialnega življenja med vrstniki. Vse se počasi podira zaradi kolektivne psihoze, ki jo podžiga neutemeljeno katastrofiranje prekomerno samozavestnih, glasnih, nasilnih posameznikov. Kaj jih žene v ta grozni boj, ki se njim samim najverjetneje zdi hudo plemenit, je težko doumeti. Lahko pa vam povem, da med njiimi ni niti enega, ki bi prišel iz službe na COVID oddelku. To so sebični glasovi iz ozadja, brez podlage, žal z močnim dometom. Težko je, ker se ne borimo le s pandemijo, ne borimo se le s smrtonosnim in nalezljivim virusom. Borimo se hkrati z informacijsko krizo, s propadom vrednot in zaupanja, s sovraštvom do stroke.
ZaupaTe borbe ne bomo zmagali zdravstveni delavci sami, saj niti ni le naša borba. Hvala vsem, ki ste na naši strani. Vaša podpora, vaše zaupanje in vaši zavihani rokavi so praktično edini razlog, da ne obupamo.
Tako pa se zdravniki bijejo bitko na dveh frontah: borijo se z virusom, hkrati pa morajo skoraj na vsakem koraku zagovarjati znanost in stroko, v katero so nekateri povsem izgubili zaupanje. Vrstijo se zapisi zdravnikov, ki prek svojih izkušenj in znanj argumentirajo cepljenje ter nagovarjajo ljudi, naj se odločijo zanj.
V UKC Ljubljana so tako delili tudi izkušnjo specializanta infektologije David Zupančiča, ki je med drugim zapisal: »Težko je, ker se ne borimo le s pandemijo, ne borimo se le s smrtonosnim in z nalezljivim virusom. Borimo se hkrati z informacijsko krizo, s propadom vrednot in zaupanja, s sovraštvom do stroke.«
Zapis objavljamo v celoti (nelektorirano):
Težko je gledati ljudi, ki s tako gorečo vnemo, s tako nečloveško motivacijo širijo dvome in skrbi, razdvajajo in strašijo ljudstvo in delujejo proti znanosti, proti logiki in proti skupnosti. Težko je dojeti, od kje jim ta zagon. Od kje jim želja po sabotaži logike, upanja, vsake možnosti za zmago nad tem groznim sovražnikom, ki je pobil že milijone dobrih ljudi.
Težko je odgovarjati na 1001 pomislek, sporočilo, komentar... ki so vsi rojeni iz strahu, ki je v resnici brezpredmeten, saj nore številke govorijo zase. Države se zapirajo, bolnišnice pokajo po šivih - od grozne virusne pljučnice, ne od “strdkov po cepivih”. Težko je na kliniki opazovati, kako se že polni intenzivni oddelek, že sestavljajo krizni plani za širitve, vpoklice specializantov, odpiranje dodatnih oddelkov... pa smo šele v mesecu avgustu. Vsa sreča ob čudoviti novici varnega cepiva počasi in vztrajno izgine. Upanje, da bo jesen in zima za zdravstvene delavce nekoliko bolj normalna, počasi umira.
Seveda ne bo normalna tudi za vse druge, ki ne delajo v zdravstvu - za tiste, ki bi radi ohranili odprt svoj gostinski obrat, ki bi radi obiskali gledališče, šli na smučarski dopust, ohranili službo in normalne socialne stike. Za tiste najbolj ogrožene, ki prebivajo v DSO, pa tudi za najmlajše in najbolj razposajene šolarje, ki si želijo normalnega socialnega življenja med vrstniki. Vse se počasi podira zaradi kolektivne psihoze, ki jo podžiga neutemeljeno katastrofiranje prekomerno samozavestnih, glasnih, nasilnih posameznikov. Kaj jih žene v ta grozni boj, ki se njim samim najverjetneje zdi hudo plemenit, je težko doumeti. Lahko pa vam povem, da med njiimi ni niti enega, ki bi prišel iz službe na COVID oddelku. To so sebični glasovi iz ozadja, brez podlage, žal z močnim dometom. Težko je, ker se ne borimo le s pandemijo, ne borimo se le s smrtonosnim in nalezljivim virusom. Borimo se hkrati z informacijsko krizo, s propadom vrednot in zaupanja, s sovraštvom do stroke.
ZaupaTe borbe ne bomo zmagali zdravstveni delavci sami, saj niti ni le naša borba. Hvala vsem, ki ste na naši strani. Vaša podpora, vaše zaupanje in vaši zavihani rokavi so praktično edini razlog, da ne obupamo.
