Naslikal je prvi Prešernov portret (FOTO)
Ljubljanski slikar nemškega rodu Franz Seraph vitez Kurz zu Thurn und Goldenstein je najbolj znan kot avtor prvega posthumnega portreta pesnika dr. Franceta Prešerna. V treh desetletjih delovanja v Ljubljani se mu je uspelo uveljaviti predvsem kot cerkvenemu slikarju. Vedute, ki jih je slikal v različnih krajih na Kranjskem, in upodobitve narodnih noš, ki jih je pripravil za Emila Korytka, so nepogrešljiv likovni pripomoček pri vpogledu v življenje v 19. stoletju na Slovenskem. Pomembno je bilo tudi Goldensteinovo delovanje na gledališkem področju.
O Goldsteinu ne vemo veliko, zdaj ga je podrobneje opisal ddr. Damir Globočnik, zgodovinar in umetnostni zgodovinar, muzejski svetnik v Gorenjskem muzeju in likovni kritik. »Goldensteinovo ime se navaja v različnih oblikah, npr. Frančišek vitez Kurz, Kurz pl. Goldenstein, žl. Goldenstein, Kurc od Goldenstein, vitez Franc Kurz zu(m) Thurn und Goldenstein. Sam se je podpisoval kot Ritter von Kurz zu Thurn und Goldenstein, Ritter von Goldenstein ali samo Franz von Kurz ali von Goldenstein. Bil je potomec salzburške plemiške družine,« pravi Globočnik.
Slikar s toliko osebnimi imeni je bil rojen 20. januarja 1807 v kraju Sankt Michael im Lungau na Salzburškem. Imel je šest bratov in tri sestre. Med obiskovanjem osnovne šole v Tittmoningu je začutil veselje do risanja. Goldensteinov oče je nagnjenje do glasbe prenesel na otroke. Franz se je izvežbal v petju in igranju na violino, oče pa ga je poslal v Salzburg, da bi se izučil za trgovskega vajenca. Vendar fant na slikarstvo ni pozabil, še naprej se je ukvarjal tudi z glasbo. Zaradi prijetnega in močnega tenorja se je mislil celo profesionalno posvetiti operi, pri čemer so ga podpirali prijatelji in poznavalci, toda njegova visoka postava ni bila primerna za oder. Zato se je še bolj vrgel v slikarstvo.
Pred preselitvijo v Ljubljano
Globočnik pravi, da se je sprva preživljal kot trgovski pomočnik v Salzburgu, Celovcu in Gradcu, kjer je služboval v trgovski hiši Kodolitsch: »V 24. letu se je Goldensteinu trgovski poklic tako uprl, da ga je opustil in se kljub ugovorom sorodnikov povsem oprijel slikarstva. Leta 1831 se je v Gradcu vpisal na risarsko akademijo. Konec leta 1834 se je odločil, da se preseli v Ljubljano. Goldenstein je že na začetku oktobra 1834 Ljubljančanom priporočil svoje storitve: izdelavo oljnih slik, portretov, izveskov, kopij, dela v akvarelni in oljni tehniki, restavriranje slik ter zasebni pouk v risanju in slikanju.«
1834. leta se je preselil v Ljubljano.
Pred preselitvijo v Ljubljano se je 31. decembra 1834 v Gradcu poročil s prodajalko trgovca Gelmeyerja Terezijo (Therese) Friedrich (1815–1861), s katero se je spoznal leta 1832. Rodila mu je devet otrok. Sin Ludwig Kurz Goldenstein piše, da naj bi bila številna družina razlog, da je moral oče kot slikar trdo delati, sprejemati različna dela in jih hitro izvrševati. Goldenstein tudi v Ljubljani ni zanemaril petja. Leta 1841 se je vpisal v Filharmonično družbo. Ostal je zvest član tega nemškega glasbenega zavoda do odhoda iz Ljubljane. Sin navaja, da stiki njegovega očeta s stanovskimi kolegi v Ljubljani niso bili pretirano tesni, zato mu ni preostalo drugega, kot da se je še bolj poskušal uveljavljati na Kranjskem.
Njegova žena Terezija je umrla 2. marca 1861. »Pokopana je bila na pokopališču pri sv. Krištofu v Ljubljani. Goldenstein se je septembra 1867 zaradi vzgoje in šolanja sinov preselil v Gradec. V javnem pojasnilu v časopisu Laibacher Zeitung je zanikal 'sovražne govorice', da je razlog njegovega odhoda oziroma vrnitve v Gradec povezan z naraščajočim narodnostnim nasprotovanjem med Slovenci in kranjskimi Nemci. Ponovno je priporočil svoje slikarske storitve naročnikom, ne glede na njihovo narodnost,« razlaga Globočnik.
Zadnjih 18 let življenja
Laibacher Zeitung je, tako navaja sin Ludwig, ob slikarjevem slovesu obžaloval, da je moral oče zapustiti deželo, v kateri je deloval več kot tri desetletja, njegove slikarske storitve pa so bile iskane, vse dokler niso nacionalni vplivi začeli odvračati naročnikov, več cerkva pa mu je lahko hvaležno za svoja najboljša slikarska dela.
Ddr. Damir Globočnik pravi, da sta krepitev nemškega in pojav mladega slovenskega nacionalizma prispevala k temu, da ni mogel doseči priljubljenosti, ki jo je užival slikar slovenskega rodu Matevž Langus (1792–1855): »Tudi pesnik dr. France Prešeren je v Goldensteinu videl predvsem priseljenega Nemca, ki se ni znal prilagoditi in vživeti v slovensko okolje. V nemškem pismu prijatelju Stanku Vrazu 12. decembra 1843 je o Goldensteinovi podobi Ziljanke v ljudski noši zapisal, da je nekam štorasta, ker Nemci Slovanom nikakor niso naklonjeni. Prešeren navaja, da je dr. Blaž Crobath sprva zaprosil rodoljubna slikarja Stroja in Langusa, naj upodobita Ziljanko v ljudski noši, nato pa se je zatekel k nemškemu slikarju Goldensteinu.«
V nemškem pismu prijatelju
Stanku Vrazu je o Goldensteinovi podobi Ziljanke v ljudski noši zapisal, da je nekam štorasta.
Zadnjih 18 let življenja je bilo v znamenju telesnega hiranja. »Goldenstein je šel poleti 1878 obiskat najstarejšega sina Teodorja, ki se je zdravil v Badnu pri Dunaju. Na poti domov se je ustavil na domu najstarejše hčere Pavline v Langenwangu pri Gradcu, kjer ga je zadela kap. Umrl je 29. avgusta 1878 ob pol osmih zjutraj. Pokopali so ga 31. avgusta na pokopališču sv. Petra v Gradcu,« je Globočnik sklenil pripoved o slikarju.
Goldenstein v številkah
Seznam, ki se je ohranil v Maximilianovem prepisu v kroniki Regesta Curtiana v Salzburgu, našteva, da je Goldenstein naslikal 135 oltarnih slik, 283 banderskih slik in baldahinov, 93 slikanih fresk in oltarjev, 25 božjih grobov in jaslic ter 475 portretov in drugih del. Vendar so podatki nezanesljivi in jih ni mogoče preveriti, pri nekaterih zvrsteh pa so upoštevane skice, risbe in osnutki, ponekod tudi razne usluge, kot denimo slikanje albumov, stanovanj in drugo.
