VRNIL SE JE

Naša kotalkarica v novo bitko z rakom

Objavljeno 19. avgust 2017 11.27 | Posodobljeno 19. avgust 2017 11.28 | Piše: Gordana Stojiljković

Potem ko je Lucija Mlinarič premagala raka na dojki, je ta udaril še agresivneje .

Poslovilnega večera najboljše slovenske kotalkarice Lucije Mlinarič se je udeležil tudi predsednik Borut Pahor. Foto: Jože Suhadolnik

ŠEMPETER PRI GORICI – Avgusta 2013 je Lucijo Mlinarič iz Šempetra pri Gorici kot strela z jasnega zadela diagnoza rak na dojki, a se ni predala. Izbojevala je največjo bitko svojega življenja ter kljub bolezni 2014 zmagala na državnem prvenstvu v Renčah. A ker življenje ne prizanaša, se je naša najuspešnejša umetnostna kotalkarica znašla pred novo preizkušnjo. Pred nekaj meseci se je namreč bolezen vrnila. Veliko agresivnejša.

Volja do življenja

Težko si je predstavljati, kako se počuti človek, ki zmaga v bitki za življenje, nato pa izve, da bo treba znova na trnovo pot. »Težko je. Čeprav se vedno znova pripravljaš na pregled, si pozitiven, upaš na najboljše in se hkrati zavedaš, da se ti lahko bolezen ponovi, nikoli nisi popolnoma pripravljen. Ko so mi povedali, da se je bolezen vrnila in da se je rak razširil v agresivnejši obliki še na kosti, jetra in pljuča, sem se počutila izgubljeno, prazno, brez moči,« nam je zaupala Lucija.

Hvaležna je vsem, ki ji stojijo ob strani, pravi in doda, da ima ob sebi same ljubeče ljudi: »Imam fanta, ki me podpira pri vseh odločitvah, ki mi daje moč, je moj steber, moj oporni zid. Moč mi daje volja do življenja. Še vedno verjamem, da se vse da premagati. Hvaležna sem bližnjim prijateljem, znancem, Tanji, predsednici Neli in UO kotalkarskega kluba Renče,« našteva.
Najtrofejnejša – zbrala je neverjetnih 27 medalj z velikih tekmovanj – slovenska umetnostna kotalkarica je premagala raka na dojki in se po manj kot letu prisilnega počitka vrnila na kotalkarski parket. Vedno nasmejana je o svojem prvem boju z boleznijo spregovorila tudi javno, saj je menila, da takšnih stvari ne gre tiščati globoko v sebi, poleg tega je ta bolezen še vedno nekako ovita v tančico tabuja.

27 odličij je osvojila na največjih tekmovanjih.

Tokrat je rak agresivnejši, nam pojasni njena prijateljica in tudi pobudnica dobrodelne akcije, s katero želi Luciji pomagati do dragih alternativnih zdravil, Tanja Simčič Makuc. Lucija namreč sprva ni bila pripravljena spregovoriti, kot pravi, je »tokrat veliko težje, ker se tudi sama veliko težje spopadam z vsem. Bolezen me je presenetila kot strela z jasnega. Pred desetimi meseci sem še lahko delala kot trenerka umetnostnega kotalkanja, normalno sem se gibala, potem pa so se začele pojavljati hude bolečine v zgornjem delu hrbta in v medenici ter kolkih, da sem komaj hodila«.

Energične Lucije v trenutku ni bilo več

Nikoli si nisem predstavljala, da ne bom mogla več teči, skakati, predvsem pa ne hoditi, sedeti brez bolečin, ležati, voziti avta, našteva. »V prvih mesecih novega leta sem potrebovala pomoč pri oblačenju, hoji, vstajanju, pri stanju. Ko me je že precej hudo bolelo, ko krvni izvidi niso bili v redu in sem prišla na vrsto za CT, je ta pokazal ogromno metastaz po medenici, hrbtenici, jetrih in pljučih. Energične Lucije, ki je bila vedno pripravljena pomagati, ki je bila vedno na voljo, ki bi dala vse za vse, v trenutku ni bilo več,« iskreno pove Lucija in znova ne more mimo pomoči ljudi, ki so ji blizu. »S skupnimi močmi vseh ljudi ob meni sem se začela pobirati. Tanja je naredila zame ogromno in še več, nepopisno sem ji hvaležna za vse, kar dela. Njena samoiniciativa je zlata vredna. Moji zlati starši, ki so me vzgojili v dobro in pošteno dekle, so mi vedno pravili: 'Pomagaj, dokler imaš, z vsem, kar imaš, kajti ko boš potrebovala pomoč, se ti bo vse poplačalo.' In prav sta imela, v vseh teh letih sem pomagala vsakomur, ki je potreboval pomoč,« pojasni.

Vem, da vsakdo nosi svoj križ

Ni sramota nekoga prositi za pomoč, a je nekomu, ki vedno rad pomaga, težko prositi za kar koli, dodaja. »Težko mi je jokati, ker vem, da čisto vsak od nas nosi svoj križ in za vsakega je njegov najtežji. In prav je tako. In v tem mi je Tanja, meni zelo draga in topla oseba, podobna. Presrečna sem,da je prisotna v mojem življenju. Zato pravim, da je njena samoiniciativa zlata vredna, tudi sama bi zanjo naredila vse,« dodaja.
Ker je bila Lucija vedno pripravljena pomagati vsem, ki so pomoč potrebovali, je Tanja k dobrodelni akciji pritegnila Lions klub Dobrovo. »Sredstva se zbirajo izključno za alternativno in dopolnilno zdravljenje, ki ni poceni, je pa pomembno, saj pripomore k lajšanju hudih težav,« so zapisali v Lions klubu Dobrovo.
Lucija bo v nedeljo praznovala 30. rojstni dan, Tanja pa ji je za častivredno obletnico obljubila, da jo odpelje za nekaj dni na morje. »Septembra, po zadnji kemoterapiji, ko bo jasno tudi, kakšno je njeno dejansko stanje,« pojasni prijateljica. »Rada bi živela brez strahu, da se mi bo ponovilo, rada bi zadihala s polnimi pljuči brez skrbi, ali bo uspelo ali ne, ali bom premagala to živalco, ki ima v mojem telesu cel žur,« zaključi Lucija. 



Skupaj za Lucijo Mlinarič

Lions klub Dobrova poziva vse, ki lahko pomagajo, naj svoj prispevek nakažejo na njihov transakcijski račun.
Koda namena je CHAR, namen »Pomagamo Luciji«, IBAN: SI56 1010 0003 6145 784, SWIFT: BAKOSI2XXXX, Lions klub Dobrovo, Šmartno 11, 5211 Kojsko




Vrhunska športnica

Lucija se je od kotalkanja uradno poslovila novembra 2015 na spektakularnem gala večeru v domačih Renčah, ko jo je na kotalkah pospremil tudi predsednik republike Borut Pahor. Mesec dni pozneje je na prireditvi Športnik leta prejela priznanje Olimpijskega komiteja Slovenije. Da ima raka, ji je po telefonu povedala mama, ko je bila na svetovnih igrah v kolumbijskem Caliju avgusta 2013. Kljub psihičnemu bremenu je Mlinaričeva osvojila srebro in požela stoječe ovacije 7000 obiskovalcev.


 





Deli s prijatelji