POLETJE S SLOVENSKIMI NOVICAMI
Naročena sta vsak na svoje Novice
Tokratni nagrajenec akcije Poletje s Slovenskimi novicami je Primorec Zoran Kokošin. S tovornjakom je prekrižaril vso Evropo, a pravi, da je doma najlepše
Odpri galerijo
Nada Šmid in Zoran Kokošin, naša zvesta naročnika še iz prejšnjega tisočletja FOTOGRAFIJE: Boštjan Fon
Pod Polovnikom, malce zapostavljeno goro zahodnega dela Krnske skupine, smo stisnili dlan Zoranu Kokošinu, ki ima v Trnovem ob Soči ob cerkvi Svete trojice lično hišo. Naselje je majhno, stisnjeno ob reko, in po zadnjem preštevanju pred letom premore 129 prebivalcev.
»Mi smo se že srečali leta 2013 v domu Planika pod Triglavom, rezali smo pršut in pili borovničevec, ko ste z udeleženkami pohoda Sto žensk na Triglav sestopili z očaka,« je dejal upokojeni voznik tovornjaka, ki ima okoli hiše velik vrt. Tja smo mu prinesli nagrade naših pokroviteljev akcije Poletje s Slovenskimi novicami, Dane, Magistrat Internationala, Kotanyija in Antona Mesa Kamnik. Ob tem nam Primorec odkrije, da mu pri urejanju vrta pomaga ženska roka.
»Iz Kobarida sem, šest kilometrov stran,« pravi Nada Šmid, ki je pred tremi leti prejela našo nagrado hektoliter. »Polno garažo sva imela ledenih čajev,« se zasmeji. Oba sta vdovca, pa sta se našla in jima je lepo. Preden smo pobrskali po hladilnem nahrbtniku in iz njega potegnili linijo poletnih žar začimb Kotanyi ter zvočnik JBL GO2, izvemo, da sta oba včasih kadila: »Sam že štirideset let ne kadim, Nada pa je prenehala pred letom in pol. Se spomnite včasih gostiln, vse je bilo zakajeno? Pokadil si svoje, pa še pol škatle si jih vdihoval od drugih.«
Obregnemo se ob težave z vodo v Trnovem, ko so jim namestili napravo za dodajanje klora na naravni izvir. »Od takrat je v Trnovem slabša voda kot pri nas v Kobaridu,« pove Nada.
Povprašamo, kdo je žar mojster. »Kar delava, delava skupaj,« pove Zoran: »Eden pripravlja, drugi peče ali pa obratno. Ob tem se še zabavava.« Na dopust še nista šla. »Tudi po gorah več ne hodim veliko, raje grem tu, kot rečemo, od mosta do mosta, je štiri kilometre v eno smer in se fino sprehodiš.« Tam je tudi trnovski kamp. »Še vedno se pozna, da smo v čudnih časih, kamp v nasprotju s prejšnjimi leti ni poln. Trnovo je izhodna točka za kajakaše in raftarje, kar gre v Bovcu ali pri Boki na Sočo, tu izstopi. Vajeni smo družbe Nemcev, Nizozemcev in Slovakov.«
Kokošin je kot voznik tovornjaka prikoličarja prevozil celotno Evropo: »Največ sem bil po Italiji, Avstriji in Nemčiji. Na vzhod sem šel samo enkrat, peljal sem blago do Iraka, bivšo Jugoslavijo pa sem prevozil po dolgem in počez. Ampak doma je bilo najlepše in je še danes.« Pred slovesom sta Nada in Zoran povedala, da sta naša naročnika že desetletja: »Čeprav sva večino časa skupaj, pa sva še vedno naročena vsak na svoj izvod, enega dobiva v Trnovo, drugega v Kobarid. Koliko časa sva naročnika, pa ne veva, bi bilo fino izvedeti, koliko let nama že vsakodnevno delate družbo.«
Tako smo v redakciji odprli omaro, odpihnili prah z map, v katerih so zavedeni naši naročniki še iz prejšnjega tisočletja, in izvedeli: Nada je naša naročnica od leta 1995, Zoran pa se je na najbolj priljubljen slovenski časopis naročil še dve leti prej, spomladi 1993.
Začimbe morajo biti vedno pri hiši.
»Iz Kobarida sem, šest kilometrov stran,« pravi Nada Šmid, ki je pred tremi leti prejela našo nagrado hektoliter. »Polno garažo sva imela ledenih čajev,« se zasmeji. Oba sta vdovca, pa sta se našla in jima je lepo. Preden smo pobrskali po hladilnem nahrbtniku in iz njega potegnili linijo poletnih žar začimb Kotanyi ter zvočnik JBL GO2, izvemo, da sta oba včasih kadila: »Sam že štirideset let ne kadim, Nada pa je prenehala pred letom in pol. Se spomnite včasih gostiln, vse je bilo zakajeno? Pokadil si svoje, pa še pol škatle si jih vdihoval od drugih.«
Pa bo spet piknik.
Povprašamo, kdo je žar mojster. »Kar delava, delava skupaj,« pove Zoran: »Eden pripravlja, drugi peče ali pa obratno. Ob tem se še zabavava.« Na dopust še nista šla. »Tudi po gorah več ne hodim veliko, raje grem tu, kot rečemo, od mosta do mosta, je štiri kilometre v eno smer in se fino sprehodiš.« Tam je tudi trnovski kamp. »Še vedno se pozna, da smo v čudnih časih, kamp v nasprotju s prejšnjimi leti ni poln. Trnovo je izhodna točka za kajakaše in raftarje, kar gre v Bovcu ali pri Boki na Sočo, tu izstopi. Vajeni smo družbe Nemcev, Nizozemcev in Slovakov.«
Kokošin je kot voznik tovornjaka prikoličarja prevozil celotno Evropo: »Največ sem bil po Italiji, Avstriji in Nemčiji. Na vzhod sem šel samo enkrat, peljal sem blago do Iraka, bivšo Jugoslavijo pa sem prevozil po dolgem in počez. Ampak doma je bilo najlepše in je še danes.« Pred slovesom sta Nada in Zoran povedala, da sta naša naročnika že desetletja: »Čeprav sva večino časa skupaj, pa sva še vedno naročena vsak na svoj izvod, enega dobiva v Trnovo, drugega v Kobarid. Koliko časa sva naročnika, pa ne veva, bi bilo fino izvedeti, koliko let nama že vsakodnevno delate družbo.«
Kar delava, delava skupaj. Eden pripravlja, drugi peče ali pa obratno. Ob tem se še zabavava.
Tako smo v redakciji odprli omaro, odpihnili prah z map, v katerih so zavedeni naši naročniki še iz prejšnjega tisočletja, in izvedeli: Nada je naša naročnica od leta 1995, Zoran pa se je na najbolj priljubljen slovenski časopis naročil še dve leti prej, spomladi 1993.
