BAL

Največ je belih, vse imajo očala

Objavljeno 13. avgust 2013 19.25 | Posodobljeno 13. avgust 2013 19.26 | Piše: Janez Kuhar, Primož Hieng
Brez prikaza striženja ovac ni pravega ovčarskega bala, so prepričani na Jezerskem.
Vrhunec etnografsko-turistične prireditve je bilo vračanje drobnice s planine. Foto: Janez Kuhar

Tradicionalni 55. ovčarski bal na Jezerskem s prihodom drobnice iz Kamniško-Savinjskih Alp si je v nedeljo v lepem in sončnem vremenu ogledalo rekordno število obiskovalcev, kar okoli deset tisoč. Čeprav ovce običajno pridejo s planin sredi septembra ali še celo pozneje, na Jezerskem ovčarski bal že po tradiciji prirejajo na drugo avgustovsko nedeljo. Scenarij zanj je okoli leta 1955 napisal domačin, pred štirimi leti umrli Venčeslav Krč.

Jezerski ovčarji odidejo v planino okoli svetega Petra, to je okrog 29. junija. Običaj je bil, da je gospodinja pred odhodom na planino ovčjo čredo pokropila z žegnano vodo, pastir pa je rekel: »Bog nam dej gosto trav'co rast, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce past'.« Vrhunec etnografsko-turistične prireditve je bilo vračanje drobnice s planine in predstavitev nekdanjega življenja in dela na planini in drugih del, povezanih z ovcami in volno. Zaradi vremenskih razmer in njenega turističnega značaja pa postavljena v poletni čas.

Striženje ovac

Vsekakor je najpomembnejši dogodek ovčarskega bala, ko pastirji s planine priženejo ovce in gospodarju sporočijo, kaj lepega in hudega so doživeli na paši v poletnih mesecih. Sledi še prikaz vseh tistih običajev, ki spadajo k planšarskemu prazniku na Jezerskem. Prikaza striženja, ki je za obiskovalce eden najzanimivejših, sta se vešče lotila Metoda Karniča in Janez Smrtnik. Videli smo tudi postopek pridobivanja ovčje volne, od krtačenja in predenja do končnega pletenja nogavic. Franci Polajnar je prikazal krtačenje volne, volno je cvirnala in na kolovratu predla Mija Murovec. Kot je povedala, mora dve nitki skupaj pocvirnati, da dobi primerno debelino za pletenje zlasti nogavic, in to pastirskih, ker so v gorah tudi poleti hladne noči, saj pastirji pasejo tudi do okrog 2500 metrov visoko v planinah. Pletenje nogavic in drugih volnenih izdelkov ter filcanje oziroma polstenje pa sta prikazali Lonca Šavs in Vesna Misjak. Program je domiselno povezoval Drejc Karničar.

Naša ovca je lepa, pravijo jezerski pastirji. Večinoma je bele barve, nekatere so tudi temne. Okoli oči ima značilna očala ali solzo. Jezersko-solčavska ovca je del naše naravne in kulturne dediščine. Z veseljem jo varujemo in ohranjamo, še dodajajo na Jezerskem. Iz volne plete tudi Evelina Plaznik s Spodnjega Jezerskega, ki je za svoje izdelke že dobila priznanje domače oziroma umetne obrti Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. Tudi Plaznikova prisega na domačo volno, prav tako tudi Anica Malovrh iz Potoč pri Preddvoru, ki se ukvarja s polstenjem volne, to je izdelavo filca. »Polstenje volne se uveljavlja šele v zadnjem času,« pravi Malovrhova. »Mnogi že prirejajo tečaje polstenja, na katerih se učijo izdelave copat, klobukov in celo najrazličnejših okraskov. Delo je precej zamudno, zelo pa trpijo roke. Zato je treba imeti prav v rokah kar veliko moči. Nekateri se sicer nekoliko zmrdujejo ob ceni. Tisti, ki šele spoznajo, kako poteka polstenje, bodo znali ceniti copate, v katerih se bodo več kot dobro počutili.«

Žene in dekleta s flancati

Tudi del kulinarične ponudbe ovčarskega bala je minil v znamenju ovac, saj so se na žerjavici poleg odojkov pekli tudi jagenjčki, bolj vegetarijansko usmerjeni jedci pa so poskušali ovčji sir različnih slovenskih sirarjev. Domačini so poskrbeli še za nekaj značilnih tradicionalnih jedi, kot so masunjek, kislo mleko, klobase, ajdovi žganci in kislo zelje, kar je na tovrstnih prireditvah že prava redkost, vse pa so skuhali na odprtem ognju.

Masunjek, kot jedi po domače pravijo na Jezerskem, so skuhali iz več kot 80 litrov sladke in kisle smetane. »Ko je smetana zavrela, smo jo posolili in dodali še ajdovo moko,« je povedala Anica Čarman. Pri kuhanju sta ji pomagala Igor Nahtigal in Franc Čarman. Iz sto kilogramov moke so pripravili tudi okusne flancate, kakršne so dobili pastirji, ki so prišli jeseni v dolino. Kot pravi Polona Karničar, so jih doma čakale žene, mame, dekleta, skratka gospodinje, ki so jih sprejele s sveže ocvrtimi flancati. Bili so čisto vroči, kot je bilo pričakovanje po vnovičnem snidenju ob vrnitvi v dolino v družbi drobnice. Seveda pa takšna prireditev ne more miniti brez tradicionalne slovenske narodno-zabavne glasbe. Za prijetno razpoloženje so ob Planšarskem jezeru poskrbeli Jezerska folklorna skupina in harmonikarji, Folklorna skupina Mengeš in Vesele Štajerke.
 

Deli s prijatelji