Najbolj priljubljen je konjiček, ki v riti piska (FOTO)
Medtem ko se je izdelovanje suhe robe v daljni preteklosti razvilo v okolici Ribnice, predvsem na območju Sodražice in hribovskih vasi, je na južnem koncu, v Nemški vasi, Prigorici, Dolenji vasi in Rakitnici, na začetku 19. stoletja lončarilo 250 družin.
Obrt je bila hišna, dopolnilna, običajno v času, ko so bila kmečka dela že opravljena ali je bilo slabo vreme. Kakor suhorobarji so tudi lončarji tovorili svoje izdelke križem po svetu, le da ne na hrbtih, ampak vedno z vozmi, se spominja Janez Bojc iz Dolenje vasi, ki je glino v roke prijel kot otrok.
Dedku in očetu je v delavnici pomagal pri tlačenju gline z nogami, s teptanjem so jo čistili, nato si je pridobil pravico, da je začel izdelovati manj zahtevne lončenine. Čeprav je že kmalu kazal talent, je moral kar počakati, da je pridobil zaupanje. Ko ga je, je lahko sedel za kolovrat.
»To je res veliko štelo,« je na svoja mentorja ponosen Bojc, ki je danes prav tako mentor, v Lončarski šoli Rokodelskega centra Ribnica. Za izdelke iz domače gline (sklede, majolke, vrči, lonci, potičniki, luči in različne piščali, seveda tudi najbolj značilna ribniška, konjiček) so prejeli certifikat art & craft, ministrstvo za kulturo pa je Janeza evidentiralo kot nosilca žive dediščine za lončarstvo.
Nekoč so bili mojstri te obrti malone pri vsaki hiši, danes so ostali le trije, poleg Bojca še Anton in Jakob Nosan ter Janez Pogorelc, mladi pa se bolj učijo in zadovoljijo s spominki in igračami.
Ožago so žal porušili
Pri Bojčevih je lončarstvo že 300-letna tradicija. Zdajšnja delavnica je zelo posodobljena, nekoč so denimo uporabljali veliko peč na drva, pozneje plinsko, zadnja leta je v uporabi električna.
»Pot do končnega izdelka ni lahka. Začne se z izkopom gline. Svojčas je bila najboljša v okolici nekdanjega rudniškega jezera v Kočevju, že dolgo, saj so tega zaprli pred skoraj 40 leti, pa jo kopljemo na pregradi zadrževalnika v bližnji Prigorici. Ko se sčisti, se mora spočiti, sledi ročna obdelava na kolovratu, ki so ga včasih poganjali z nogami. Seveda morajo biti pri gnetenju, tako kot pri testu, prsti hitri. Ko se izdelki malo posušijo, jih postavimo v peč, ki se segreje do tisoč stopinj Celzija,« pojasni Bojc.
Ko je bil njegov oče lončar, se spominja, je bila sredi vasi velika ožaga – peč na drva, ki je bila dostopna vsem lončarjem. Vanjo so enkrat na mesec lahko zložili 200 kosov izdelane lončenine. Prva peka je trajala do 20 ur, druga 15. Okoli nje so se ljudje zbirali in si pripovedovali zgodbe. Včasih jih je prišla poslušat vsa vas, najbolj so ušesa napeli otroci. »Dolgo smo si prizadevali, da bi ožago obnovili vsaj kot učni objekt, a so jo pred leti porušili. Mlajši niti ne vedo več, kje je stala,« je Bojc malce otožen. A lončarstvo, vsaj v njegovi družini, ne bo izumrlo.
Lotila se ga je že hčerka Jasmina, ki ji pomagata še oče in mama Andreja, za živžav v delavnici poskrbita vnukinji, ki rada pacata z glino in oblikujeta prve figurice. »Ni mi bilo treba od doma v uk k drugim lončarjem, moj mentor je bil dedek, v obrt pa so me dokončno pritegnili starši. Z mami sva se bolj našli v poslikavi in figuraliki,« je povedala Jasmina.
Ljudje sicer znajo spoštovati ročne stvaritve tradicionalnih oblik, ki jim dodajajo barvne glazure in podglazurne barve, a so tudi takšni, ki pravijo, kaj bi to kupili, saj je bilo itak narejeno na Kitajskem, vi pa prodajate kot domače. »Takšnemu mnenju pravim škoda besed,« se Bojc ne ozira na natolcevanja. Povpraševanje po njegovih mojstrovinah je veliko, najbolj pa gredo v prodajo potičniki, sklede, skodelice, lončki, plafonjere in glinene piščali.
ur je trajala prva peka.
Že omenjeni konjiček, ki v riti piska, se je uvrstil med 10 najboljših spominkov Slovenije. Pred leti so jih v slabih treh tednih nekemu kupcu naredili kar 2000, drugemu naročniku pa, prav tako v kratkem času, 600 potičnikov.
