NAGRADNA IGRA

Nagrado bo delil s starši in bratom

Objavljeno 04. avgust 2020 03.00 | Posodobljeno 04. avgust 2020 03.00 | Piše: Mojca Marot

S polnim prtljažnikom presenečenj smo se tokrat odpeljali v zeleno Savinjsko dolino. Žreb je bil naklonjen Dominiku Umeku.

Koristno bo porabil ves paket. FOTO: Mojca Marot
Pot nas je tokrat vodila proti Zgornji Savinjski dolini, vse od izvoza z avtoceste, še zlasti skozi Braslovče, pa nam je pogled uhajal na bujne nasade hmelja, ki v teh dneh počasi dozoreva. Sredi avgusta so se običajno tisti hmeljarji, ki imajo zgodnejše sorte, namreč že lotili obiranja zelenih kobul, brez katerih ne bi bilo tako zelo zaželene hmeljeve pijače, ki je nepogrešljiva zlasti v vročih dneh. Tudi v našem prtljažniku je bilo veliko pijače, a predvsem osvežilne, brez katere si prav tako ni mogoče predstavljati poletja in se odžejati. Nanjo pa je težko čakal tokratni izžrebanec Dominik Umek iz Nazarij.
Poletje s Slovenskimi novicami
Tudi to poletje nagrajujemo naše zveste bralce. Vsak dan med 4. julijem in 8. avgustom bomo izžrebali nekoga, ki bo dobil bogat poletni paket, poln lepih izdelkov, ki v teh toplih dneh pridejo še kako prav. Niz daril smo pripravili skupaj z Dano, Radensko, Intersnack – Chiom, Mesom Kamnik, Kotanyijem, Svilanitom, Učili International – Felixom, nekaj stvari pa smo primaknili še sami. Sodelujete lahko tako, da izpolnite prijavnico in jo pošljete na naš naslov: Delo d.o.o., marketing, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom poletje.

Če smo povsem natančni, je na dostavo čakal kar ves teden. To pa zato, ker je med tednom v službi v Ljubljani in smo morali počakati, da se je za vikend vrnil domov, v Zgornjo Savinjsko dolino. Oziroma v Nazarje, kjer imajo Umekovi hišo sredi strnjenega naselja. Dominik nas je pričakal sam, saj njegovih sicer že upokojenih staršev ni bilo doma. »Saj veste, kako je z upokojenci, itak nikoli nimajo časa. Mami še vedno nekaj dela, ker ima to v krvi, tako kot jaz, oče pa je nekje v hribih. Kamniško-Savinjske Alpe so njegov drugi dom. A tokrat je nekje v Zasavju. Mislim, da je šel na Kum, saj niti sam ne vem, ker se še nisva videla,« nam hiti pojasnjevati Dominik, medtem ko nam pomaga izprazniti poln prtljažnik, ki smo ga pripeljali. Kar verjeti ne more, kaj vse je v njem, ko končava in razporediva izdelke na betonsko škarpo pred hišo, da narediva še nekaj posnetkov. Medtem nam zaupa, da je najbolj vesel mineralne vode Radenska, saj je to pijača, ki na njihovi mizi nikoli ne manjka. Še posebno poleti.

Prav napove tudi vreme

»Slastnih prigrizkov Chio bo pa najbolj vesel mlajši brat Robert,« nam pove. In doda: »Čisto vse bo prišlo prav, brez skrbi. Knjige založbe Učila – Felix bo brala mama in tudi jaz, vesel sem tudi žara na oglje MQ, seta za peko na žaru 6 v 1, kompleta mehkih brisač Svilanit, pa kuhinjskih brisač in začimb Kotanyi, pršila za sončenje Hawaiian Tropic, senčnika za avto, da o sokovih Dane in drugih osvežilnih pijačah Radenske ne govorim,« nam pove, medtem ko pregleduje vsebino. Zelo se je razveselil kuverte, v kateri se je skrival bon za nakup mesa Mesa Kamnik. »Moji starši imajo zelo nizko pokojnino. Oče je delal kot mehanik na Avtu Celje, dokler podjetje ni šlo v stečaj, nato je pokojnino dočakal pri zasebniku. Tam pa sami veste, kako je. Mama je imela tudi smolo, saj je delala v nazarskem Glinu, ki je prav tako šel v stečaj, ko še ni imela dovolj delovnih let. In vse to se potem odraža na pokojnini,« nam pove Dominik, po poklicu strojni tehnik, ki je nekaj zadnjih let zaposlen v Slovenski vojski. »Pred tem sem delal marsikaj. Tudi tako imenovani skriti kupec sem bil in sem prekrižaril Slovenijo po dolgem in počez. To je bilo zelo naporno delo, čeprav marsikdo meni, da je čisto enostavno. Pa ni. Včasih sem moral biti navsezgodaj zjutraj v Kočevju, spet drugič kje na Gorenjskem,« pove. Nekaj časa je bil tudi samostojni podjetnik, ukvarjal se je s prodajo računalniške in pisarniške opreme. »Na računalnike se kar dobro spoznam,« nam še zaupa. V šali ga pobaramo, če je kaj v sorodu z didžejem Umekom. Ob tem se nasmehne in reče: »Po pravici povedano, ne vem. Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi to malo raziskal, saj kolikor vem, je tudi on iz Savinjske doline.«
image
Radenska je vedno na njegovi mizi. FOTO: Mojca Marot

Med pogovorom občudujemo rože okoli hiše in vrt, ki je ta čas poln pridelkov. Dominik nam pove, da za vse to skrbi njegova mama. »Jaz nimam časa niti me ni doma.« Opazimo tudi muco, ki nas opazuje z varne razdalje. »Oh, te imamo pa ziher štiri. No, saj niso naše, ampak sosedove,« smeje prizna. »Rade pridejo, ker dobijo kakšen priboljšek, ko bi rad kakšno pobožal, jo pa raje ucvrejo k svojemu gospodarju,« še pove naš nagrajenec, od katerega se poslovimo, ko se začno na nebu zbirati črni oblaki in se sliši grmenje. »Saj ne bo nič,« poznavalsko oceni Dominik. Nismo mu povsem verjeli, a je imel prav. Naslednji dan nam je sporočil, da se je Nazarij narava tokrat usmilila. 




Deli s prijatelji