LJUBLJANA – Že iz prvih stoletij krščanstva ima papež svojo diplomacijo. Že 12. leto se v njej odlikuje slovenski nadškof Ivan Jurkovič, kočevski rojak iz Banja Loke. Z diplomo papeške diplomatske akademije in doktoratom iz cerkvenega prava se je po uvodnem službovanju na nunciaturah v Južni Koreji, Kolumbiji in Rusiji vrnil na vatikansko državno tajništvo. Poleti 2001 ga je papež Janez Pavel II. ob imenovanju za nuncija v Belorusiji povzdignil v nadškofa. Po teh letih v Minsku se je preselil v ukrajinski Kijev, ko ga je papež Benedikt XVI. ob njegovi diplomatski desetletnici imenoval za nuncija v Ruski federaciji s sedežem v Moskvi.
Nuncij Jurkovič pa ni prvi Slovenec na papeškem diplomatskem parketu, saj ima zglednega predhodnika v nadškofu Jožefu Žabkarju, ki je širši slovenski javnosti – in tudi vernikom – bolj malo poznan. Prav zdaj ga je v ospredje priklical prekop njegovih posmrtnih ostankov iz družinske grobnice na mestnem pokopališču v stari Gorici na duhovniško pokopališče na ljubljanskih Žalah. V soboto so ga opravili na pobudo njegovih sorodnikov. Nadškofova krsta je od 11. ure ležala v cerkvi sv. Križa, ob enih je sledila sveta maša. Po njej je do kraja, kjer bo čakal vstajenje, krenil pogrebni sprevod.
Božično dete
Jožef se je rodil v začetnem letu prve svetovne vojne dan pred božičem, 24. decembra 1914 v Ljubljani. Krstno ime je dobil po očetu, farmacevtu Jožefu. Mama Justina – z dekliškim priimkom Sardoč – je bila uradnica, po rodu pa Goričanka. Z očetom, ki je dobil službo lekarnarja na Jesenicah, se je tja preselila tudi družina. Pod Mežakljo se je Jožef Žabkar starejši tako uspešno vklopil v mestno življenje, da so ga celo izvolili za župana. Jožefova otroška doživetja so povezana z železarskim mestom, kjer je dokončal osnovno šolo. Obiskoval je državno klasično gimnazijo v Ljubljani, ki je takrat trajala osem let. Maturiral je leta 1933. Sledil je študij bogoslovja v Innsbrucku, od 1938. pa na rimski Gregoriani.
V duhovnika je bil posvečen 23. septembra 1939 v Ljubljani. Do izbruha druge svetovne vojne je delal kot vzgojni prefekt v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Po nemški okupaciji se je Žabkar odpravil v Rim, kjer je nadaljeval študij teologije in prava na Gregoriani. Leta 1946 je doktoriral iz cerkvenega prava. Vzporedno s tem študijem so ga že med vojno, leta 1943, sprejeli na papeško diplomatsko akademijo. Kot njen prvi študent iz Slovenije je diplomiral leta 1947.
Leta 1948 je odšel službovat na vatikansko diplomatsko predstavništvo v Pragi. Naj spomnimo, da je bilo tisto leto za Češkoslovaško prelomno, saj je 9. maja po državnem udaru parlament izglasoval novo ustavo, ki jo je dotedanji predsednik Edvard Beneš sicer zavrnil, a je 7. junija odstopil, že 14. junija pa je parlament za novega predsednika izbral komunista Klementa Gottwalda.
Kmalu za tem so Žabkarja poslali v Kongo, kjer je v Leopoldvillu (zdaj se mesto imenuje Kinšasa) zastopal Vatikan tudi za Ruando in Burundi. Kmalu je huje zbolel in se vrnil v Rim. V državnem tajništvu, jedru vatikanske diplomacije, je opravljal odgovorne naloge do jeseni 1966, ko je odšel v Pariz. Sveti sedež je zastopal pri sodelovanju z Unescom, organizacijo Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo.
Žabkarjevo imenovanje za nadškofa maja 1969 je povezano z njegovo naslednjo službo, ko je postal apostolski delegat za skandinavske države – Dansko, Švedsko, Norveško, Islandijo in Finsko – s sedežem v Vedbaeku pri Københavnu. Poleti 1975 je Vatikan zastopal na znameniti helsinški konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi. Na podlagi njene sklepne listine deluje Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi – OVSE.
Samoten in nevpadljiv
Slovenski veleposlanik v Vatikanu Ivan Rebernik je na novinarsko vprašanje o Slovencih v šestdesetih letih, ko je študiral v Rimu in ki se jih najbolj spominja, na prvo mesto postavil prav Žabkarja. Dejal je: »Dobro se spominjam nadškofa Jožeta Žabkarja, ki je bil nekaj let nuncij v Skandinaviji, monsinjorja Ladislava Bavdaža, ki je deloval v državnem tajništvu, monsinjorja Janeza Beleja, ki je delal na Kongregaciji za širjenje vere (Propaganda fide), monsinjorja Franca Šegule, ki je bil generalni tajnik papeške univerze Urbaniane, monsinjorja Maksimilijana Jezernika, profesorja na Urbaniani in ustanovitelja slovenskega papeškega zavoda Slovenik.«
Papeški nunciji, ki jim po položaju pripade naslov nadškofa, si za škofije izbirajo naslovne – zgodovinske, ki pa ne delujejo več. Žabkar si je izbral Virunum, nekdanjo škofijo na Gosposvetskem polju na Koroškem. Ni dvoma, da se je zelo dobro zavedal simbolnega pomena svoje izbire, kar je po svoje potrdil tudi zdajšnji apostolski nuncij v Sloveniji, Juliusz Janusz. V nagovoru ob obletnici posvetitve celjske stolnice je med drugim dejal: »Že od tretjega stoletja po Kristusu je bilo Celje škofijski sedež in središče krščanstva na tem območju. Imamo zapisan zgodovinski dokaz o škofu Andreu iz leta 680. Obstaja tudi zanimiva sočasnost, to je, da se je krščanstvo v teh krajih vcepilo hkrati s slovenskimi plemeni, ki so prihajala s severa. Tu sta delovala irska misijonarja Mohor in Fortunat, ki sta pokopana v Ogleju. V tistem času je obstajala tudi škofija v Virunumu, kraju blizu Jesenic, ki je bila naslovna škofija mojega slovenskega nuncija v Skandinaviji, nadškofa Jožeta Žabkarja.«
Tako smo izvedeli za manj znano podrobnost, in sicer da je mladi Janusz služboval pri Žabkarju. Ker je zbolel, se je Žabkar vrnil v Vatikan, kjer je deloval kot svetnik na državnem tajništvu. Govoril je angleško, francosko, italijansko, nemško, špansko, švedsko ter kopico slovanskih jezikov: bolgarsko, češko, srbohrvaško, slovaško in ukrajinsko.
Umrl je 19. maja 1984 v Rimu. Mašo zadušnico v župnijski cerkvi sv. Ane je daroval kardinal Agostino Casaroli, kot državni sekretar tudi Žabkarjev nadrejeni. V pridigi je spomnil na marsikdaj težke postaje Žabkarjevega življenja, o njegovem delu pa, da ga je »opravljal v samoti in skrito, toda vedno v zavesti osebne odgovornosti, vse dokler so mu dopuščale moči«.
Ob slovesu v Gorici 24. maja 1984 so se od pokojnega prvega slovenskega diplomata v papeški službi poslovili tudi goriški nadškof Antonio Vitale Bommarco, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, koprski škof Janez Jenko in ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič.
