Na žegnu tudi žoga, torta, torbica in srp
LJUBNO OB SAVINJI • Po dveh letih premora se je minulo nedeljo na Ljubno ob Savinji zgrnila več kot tristoglava množica, veliko za ta čas in priljubljeni turistični kraj v Zgornji Savinjski dolini. Zbrali so se pri cerkvi sv. Elizabete, kamor vsako leto vabi na blagoslov zelenja, s koncem tedna pa tudi na velikonočni žegen domači župnik in dekan Martin Pušenjak, ki je v zadnjega pol stoletja veliko pripomogel k ohranitvi tradicije, ki se je začela pred vsaj 135 leti. V tistem času je Jože Poličnik, preužitkar z domačije Juvanica v Teru, namesto običajne, klasične butarice prinesel v cerkev na Ljubno k blagoslovu krošnjo, leseni nahrbtni nosilec s tesarskim orodjem. Takratni duhovnik je skupaj s preostalimi butaricami opravil tudi blagoslov tega posebnega cimermanskega pripomočka. S tem je dopustil drugačnost, sprejel lepoto in spremembo običaja, ki je poslej potekal z večletnimi prekinitvami zaradi vojne tako, da so butarice ali ljubenske potice in običajni snopi imeli na stežaj odprta cerkvena vrata. Mladi duhovnik Pušenjak jih je blagoslavljal na prostem, kar je z desetletji postala tradicija, ki ji ni enake. V zadnjih 20 letih so se kot izdelovalci ljubenskih potic najbolj izkazali Volerjevi in Podlesnikovi pa Jože Hudej, Juvaničnik iz Tera ter pokojni Alojz Atelšek in mlada družina Tadeja Brglesa iz Savine.
Živa mojstrovina
Za izdelovanje so bili od nekdaj zaslužni domačini na obrobju sedanje občine Ljubno, na višje ležečih kmetijah ter zaselkih od Okonine do Savine, od Radmirja do Planine, Rastk in Juvanja, Tera, Primoža in osrednje doline ob reki Savinji. Nekateri mojstri so se posebej izurili za to sezonsko delavnico, učili so mlade in se poskušali v oblikovanju iz naravnih materialov ter idejah, ki so bile sprva preprosto kmečko in gozdarsko orodje, cerkvene ikone s križem, kelihom in svečami, monštranco in zvonovi. Pa tudi manjši in veliki krščanski sakralni objekti. A sčasoma so mlajši izdelovali tudi vse vrste praktičnih predmetov, okrasja, flosarije, vaških posebnosti, upodobitve živalskih in človeških figur. Le les, naravni materiali, barvito semenje, zimzeleno listje, mačice ive, bodika, leska ter rumena vrba (beka) so bili sprva zapovedani sestavni deli. Sodobne ideje so mnogi poiskali v mojstrskem oblikovanju upodobljenih predmetov in stvari, ki sodijo v šport, gozdarsko kulturo, glasbo, lov in ribolov, sodobnejša kmečka dela, stavbarstvo in sobivanje v družini. V dneh pred cvetno nedeljo tako že stoletje domačini množično izdelujejo te izjemne kreacije, od za pest velikih predmetov do metrskih velikosti, in jih lepotičijo. Nekakšna tekma se stopnjuje med vse mlajšimi izdelovalci, ki imajo vzore v družini ter celo v okviru učnih skupin ali turistično-etnografskih društev. A izdelkov, slavnih potic, razglašenih 21. februarja 2013 kot ljubenske potice za živo mojstrovino državnega pomena, niso nikoli ocenjevali ali tekmovalno presojali. Štejejo izvirnost, domišljija ter ljudsko verovanje v lepoto narave in velikonočnega časa.
Ob boku flosariji
K temu so zares veliko pripomogli domači duhovniki in dekan ljubenske fare Pušenjak, prva županja samostojne občine Ljubno Anka Rakun, njen naslednik, župan in zdaj državni svetnik Franjo Naraločnik, svetniki, kulturniki, domala vsa domača društva, gospodinje in kmetje ter ne nazadnje velik poznavalec ljudske nesnovne kulturne dediščine dr. Janez Bogataj, ki je ob svojih obiskih žegnanja potic ter strokovnih procedurah o izvirnosti in vrednosti te evropske posebnosti prepričal institucije doma in v tujini. Da imajo ljubenske potice zdaj že skoraj takšen sloves kot ljubenska flosarija, gre pripisati tudi izdaji knjige velikega formata domačinke, publicistke in avtorice Karoline Vrtačnik Ljubenske potice. Gotovo pa tudi županu, direktorju občinske uprave Radenku Tešanoviću, nekaterim društvom in institucijam, ki so s pridobitvijo evropskih sredstev ter z zasebnimi donacijami omogočili, da so zgradili mansardne prostore v nekdanjih prostorih Zadružnega doma in tam vzpostavili zbirko ljubenskih potic. Te so prispevali številni, tudi že pokojni domačini ali njihovi potomci. Tu je tudi predstavitev flosarske zbirke z izvirno simboliko ter modernim filmskim pristopom do dokumentarnega gradiva in predvsem možnostjo predstavitve zgodovine ljubenske flosarske dejavnosti. Pri tem so nekateri domačini še nekoliko nezadovoljni, saj so pričakovali, kot pravi novopečeni flosar in zanesenjak Martin Juvan - Čuks, večji delež klasične ohranitve nekdanje originalne flosarske zbirke in ohranitev vsega, kar temu pritiče v izvirni podobi. Po ogledu ljubenskih potic je ob petju liturgično-obrednih pesmi cerkvenega zbora prineseno zelenje in izdelovalce potic blagoslovil novi škof celjske škofije dr. Maksimilijan Matjaž in po tradicionalnem sprehodu okrog cerkve daroval cvetnonedeljsko mašo. Po zaključku prazničnega zbora na Ljubnem si je zbirko potic in ljubenske flosarije tudi sam ogledal z velikim zanimanjem in občudovanjem. JOŽE MIKLAVC
