Na Triglavu pobirala smeti, pa spoznala bodočega moža

LJUBLJANA – Letošnje leto je zaznamovano z 240. obletnico prvega vzpona na Triglav, na kar so še posebno ponosni v Bohinju. Da bi počastili spomin na štiri srčne može, seveda Bohinjce, ki so premagali strah in se pogumno podali v neznane višine, s čimer so se zapisali v gene vsakega od nas, so v tem letu pripravili številne dogodke. Med njimi je veliki nagradni literarni natečaj Prvič na Triglav, ki smo se mu pridružile tudi Slovenske novice in v okviru katerega vabimo k sodelovanju vse bralke in bralce. Peto zgodbo, ki jo objavljamo, je napisala Martina Černič iz Sevnice. 

Martina Černič: Zasavka je postala Mici

Planine! Že kot osnovnošolka sem pogledovala proti vršacem, ki so moleli izza zasavskih hribov in jih želela osvojiti ter postat,i planinka, prava planinka. V srednjo šolo sem hodila v Ljubljani in planine so bile še bližje, želja po planinarjenju pa še večja. Leta 1985 sem se zaposlila in si začela kupovati planinsko opremo. Najprej gojzerje, nahrbtnik, spalno vrečo …
Tistega leta sem zagledala v eni od revij razpis za večdnevni pohod »Sto smetarjev na Triglav«, kjer so se pobirale smeti ob planinskih poteh. Nemudoma sem se prijavila in na svoje veselje bila tudi izžrebana. Nestrpno sem pričakovala dan odhoda. 21. avgusta smo se zbrali pod uro na železniški postaji v Ljubljani. Polno nasmejanih, zame še neznanih obrazov, med katerimi sta bila tudi Marko Okorn in Zvone Šeruga. Tisti, ki so se že poznali s prejšnjih pohodov, so se pozdravljali in združevali v skupine. Nekdo iz ene tovrstnih družb mi je takoj padel v oči.


Odpeljali smo v Vrata, kjer je bilo izhodišče pohoda. Na avtobusu smo se že kar dobro spoznali. V Vratih smo dobili vreče za pobiranje smeti na očiščevalni akciji. Razdelili smo se v dve skupini, ki sta krenili po različnih poteh. Pridružila sem se tisti, v kateri je bil tudi ON. Še sanjalo se mi ni, da so izbrali težjo, Tominškovo pot, ki je bila skoraj prezahtevna zame, saj nisem imela dovolj kondicije. Ko sem sredi vzpona zaradi napora pomodrela v obraz, so mi ostali pohodniki priskočili na pomoč. ON je vzel moj nahrbtnik in si ga opasal preko svojega. Po moji modri barvi se je naša skupina poimenovala Smrkci, ki so takrat kraljevali na televiziji.


Prespali smo na Kredarici, zarana pa smo krenili proti vrhu naše najvišje gore. Zanosno sem sama nosila svoj nahrbtnik do vrha, kjer pa je po nerodnosti nekega planinca končal v prepadu severne stene Triglava, ko se je spotaknil vanj. Planinca smo komaj ujeli, da še on ni šel čez rob. Po moj nahrbtnik sta krenila dva prijatelja, dobra planinca, in ga tudi našla – na žalost poškodovanega. Dohitela sta nas v Dolini Triglavskih jezer. Pri Aljaževem stolpu sem bila po tradiciji krščena z nekaj udarci vrvi po zadnji plati. Dobila sem planinsko ime Mici.


S Triglava smo se dodatno otovorjeni z nahrbtnikoma planincev, ki sta odšla po mojega, spustili do Planike ter nato preko Doliča in Prehodavcev dosegli Kočo pri Triglavskih jezerih, kjer smo prespali. Naslednji dan smo mimo Črnega jezera in preko Komarče prispeli v dolino h Koči pri Savici. Tam smo odložili vreče s smetmi, ki smo jih gredoč pobrali po poti, in na hitro skočili še k Slapu Savica. Res nam ni bilo dolgčas. Veliko smo doživeli in tudi kakšno ušpičili. Ta pohod mi bo ostal v trajnem spominu. Prvič na Triglavu, spoznala pa sem tudi NJEGA, ki je kasneje postal moj mož. Skupaj sva že 33 let, živiva v Posavju in imava dva sinova. Starejši ima planine verjetno v genih, saj sedaj živi na Gorenjskem in veliko hodi v hribe.