TABORI
Na taborih so glasovali za združitev Slovencev
V Vižmarjih se bodo spomnili 150. obletnice znamenitega tabora. Bil je na binkoštni ponedeljek, 17. maja 1869, ob treh popoldne.
Odpri galerijo
ni podpisa
LJUBLJANA – »V revolucionarnem letu 1848 so Slovenci postavili zahtevo za zedinjeno in avtonomno Slovenijo ter se tako pridružili želji drugih narodov avstrijskega cesarstva za federativno urejeno državo,« pravi dr. Jurij Šilc iz Turističnega društva Šmarna gora.
»Zaradi premoči nemških liberalcev je bil leta 1851 ponovno vzpostavljen t. i. Bachov politični absolutizem z liberalno-kapitalistično gospodarsko politiko, uvajanjem cenzure in širjenjem nemščine; ostalo je pri centralizmu. Le redki slovenski intelektualci so sledili narodnemu duhu, a se je s širjenjem tiskane slovenske besede skromno število narodno zavednih Slovencev počasi začelo dvigati.
Ko je bil leta 1867 najprej vpeljan dualizem (Avstro-Ogrska) in konec leta sprejeta še centralistična ustava z ustavno monarhijo, je bilo konec sanj o enakopravnosti preostalih šestih narodov, ki so živeli v monarhiji. Odpor, ki se je pojavil tudi pri Slovencih, se je med letoma 1868 in 1871 odrazil v veličastnih ljudskih taborih, tj. množičnih političnih zborovanjih, ki so predstavljala prelomnico v političnem delovanju Slovencev.«
Kot pravi Šilc, se je na taborih govorilo in glasovalo za združitev Slovencev v administrativno-politično celoto, za narodno enakopravnost v šoli, cerkvi in uradih. Obenem so razpravljali o različnih gospodarskih vprašanjih. »Privabili so najširše kmečko prebivalstvo ter se zanašali na narodno in politično zavednost,« dodaja Šilc. »Udeležba je bila ogromna, ker to niso bili le javni shodi pod milim nebom, marveč obenem narodne svečanosti z zastavami in slavoloki, s petjem in godbo; zažigal se je umetni ogenj, pokali so topiči, po gorah pa so žareli kresovi, kar je mogočno vplivalo na ljudi in vnemalo navdušenje! Za spomin so razdeljevali tudi taborske spominske medalje.«
Najveličastnejši med tabori je bil vižmarski 17. maja 1869, ki je bil edini vseslovenski tabor, meni Šilc: »Z večjim ali manjšim številom so bile zastopane vse slovenske dežele: Kranjska, Primorska, Štajerska in Koroška in z okoli 30.000 zborovalci tudi največji, čeprav je številka morda nekoliko pretirana, ni pa daleč od dejanske. Tabor je v celoti pripravilo in organiziralo leta 1868 ustanovljeno ljubljansko Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija, v katerem so prevladovale konservativne (staroslovenske) ideje.
Pobudo zanj je na občnem zboru društva 23. januarja 1869 dal Karol Bleiweis, sin društvenega predsednika Janeza Bleiweisa. Med pomembnejšimi člani društva Slovenija so bili že omenjeni, takrat 61-letni, publicist Janez Bleiweis, pravnik in nekdanji ljubljanski župan Etbin Henrik Costa, gospodarstvenik Jožef Poklukar, odvetnik Ivan Murnik in kartograf Peter Kozler.«
Za tabor je svoj travnik na vižmarski gmajni odstopil takrat 31-letni posestnik Janez Sever, Rženov iz Vižmarij. Prostor je bil krog in krog obdan z drevesi, na desni od odra je bila Šmarna gora, pred njim v daljavi pa gorenjski vršaci. Nad prizoriščem je na visokem mlaju plapolala slovenska zastava.
»Na vižmarskem taboru so obravnavali teme, ki so bile pomembne za ohranitev slovenske narodnosti, to je zedinjenje Slovencev, vpeljava slovenskega jezika v šole in urade ter potreba po ustanovitvi vseučilišča, ter zahteve za uvedbo podpornih bank za kmetijstvo in obrt,« je povedal Jurij Šilc. »Posebnost vižmarskega tabora je bila tudi, da se je prvi jasno opredelil za ustanovitev slovenske univerze. Med govorniki na taboru so bili: Janez Bleiweis, Valentin Zarnik, Radoslav Razlag, Josip Nolli in Etbin Henrik Costa. Glavne finančne stroške tabora je krilo društvo Slovenija, ki je za pomoč prosilo tudi ljubljanski Sokol. Ljubljanski fotograf Ernest Pogorelec je za prodajo izdelal fotografijo tabora s podobami vseh govorcev.«
V spomin na vižmarski tabor, s katerim je doseglo taborsko gibanje svoj vrhunec, naj bi iz preostanka za tabor zbranega denarja postavili spomenik na vižmarskem polju. Pobudo zanj je na občnem zboru društva Slovenija 27. januarja 1870 dal dr. Jožef Poklukar, ki je verjetno še istega leta kamnoseku Vincencu Čamerniku v Ljubljani naročil in plačal kamnito piramido iz kraškega marmorja z napisom »V spomin na tabor v Vižmarjih dne 17. maja 1869«.
Spomenik je bil izdelan spomladi 1871, a ga nikoli niso postavili in je vsaj še leta 1885 sameval na kamnosekovem dvorišču pri Mesarskem, današnjem Čevljarskem mostu. Takrat je Čamernik prestavil svojo delavnico na Parne ulice, današnjo Slomškovo ulico, piramido pa so, neznano zakaj in kako, razstavili v prostorih fakultete za šport. Današnji spomenik so postavili ob praznovanju 100. obletnice vižmarskega tabora, zasnoval ga je arhitekt Janez Suhadolc.
Plakati so vabili na vižmarski tabor.
»Zaradi premoči nemških liberalcev je bil leta 1851 ponovno vzpostavljen t. i. Bachov politični absolutizem z liberalno-kapitalistično gospodarsko politiko, uvajanjem cenzure in širjenjem nemščine; ostalo je pri centralizmu. Le redki slovenski intelektualci so sledili narodnemu duhu, a se je s širjenjem tiskane slovenske besede skromno število narodno zavednih Slovencev počasi začelo dvigati.
Piramida simbolizira trdnost slovenskega naroda. Fotografije: Facebook
Ko je bil leta 1867 najprej vpeljan dualizem (Avstro-Ogrska) in konec leta sprejeta še centralistična ustava z ustavno monarhijo, je bilo konec sanj o enakopravnosti preostalih šestih narodov, ki so živeli v monarhiji. Odpor, ki se je pojavil tudi pri Slovencih, se je med letoma 1868 in 1871 odrazil v veličastnih ljudskih taborih, tj. množičnih političnih zborovanjih, ki so predstavljala prelomnico v političnem delovanju Slovencev.«
Posebnost vižmarskega tabora je bila tudi, da se je prvi jasno opredelil za ustanovitev slovenske univerze.
Kot pravi Šilc, se je na taborih govorilo in glasovalo za združitev Slovencev v administrativno-politično celoto, za narodno enakopravnost v šoli, cerkvi in uradih. Obenem so razpravljali o različnih gospodarskih vprašanjih. »Privabili so najširše kmečko prebivalstvo ter se zanašali na narodno in politično zavednost,« dodaja Šilc. »Udeležba je bila ogromna, ker to niso bili le javni shodi pod milim nebom, marveč obenem narodne svečanosti z zastavami in slavoloki, s petjem in godbo; zažigal se je umetni ogenj, pokali so topiči, po gorah pa so žareli kresovi, kar je mogočno vplivalo na ljudi in vnemalo navdušenje! Za spomin so razdeljevali tudi taborske spominske medalje.«
Junaki zbrani
Najveličastnejši med tabori je bil vižmarski 17. maja 1869, ki je bil edini vseslovenski tabor, meni Šilc: »Z večjim ali manjšim številom so bile zastopane vse slovenske dežele: Kranjska, Primorska, Štajerska in Koroška in z okoli 30.000 zborovalci tudi največji, čeprav je številka morda nekoliko pretirana, ni pa daleč od dejanske. Tabor je v celoti pripravilo in organiziralo leta 1868 ustanovljeno ljubljansko Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija, v katerem so prevladovale konservativne (staroslovenske) ideje.
30
tisoč ljudinaj bi se zbralo v Vižmarjih.
Pobudo zanj je na občnem zboru društva 23. januarja 1869 dal Karol Bleiweis, sin društvenega predsednika Janeza Bleiweisa. Med pomembnejšimi člani društva Slovenija so bili že omenjeni, takrat 61-letni, publicist Janez Bleiweis, pravnik in nekdanji ljubljanski župan Etbin Henrik Costa, gospodarstvenik Jožef Poklukar, odvetnik Ivan Murnik in kartograf Peter Kozler.«
Ljubljanski fotograf Ernest Pogorelec je za prodajo izdelal fotografijo tabora s podobami vseh govorcev.
Za tabor je svoj travnik na vižmarski gmajni odstopil takrat 31-letni posestnik Janez Sever, Rženov iz Vižmarij. Prostor je bil krog in krog obdan z drevesi, na desni od odra je bila Šmarna gora, pred njim v daljavi pa gorenjski vršaci. Nad prizoriščem je na visokem mlaju plapolala slovenska zastava.
Odpor, ki se je pojavil tudi pri Slovencih, se je med letoma 1868 in 1871 odrazil v veličastnih ljudskih taborih.
»Na vižmarskem taboru so obravnavali teme, ki so bile pomembne za ohranitev slovenske narodnosti, to je zedinjenje Slovencev, vpeljava slovenskega jezika v šole in urade ter potreba po ustanovitvi vseučilišča, ter zahteve za uvedbo podpornih bank za kmetijstvo in obrt,« je povedal Jurij Šilc. »Posebnost vižmarskega tabora je bila tudi, da se je prvi jasno opredelil za ustanovitev slovenske univerze. Med govorniki na taboru so bili: Janez Bleiweis, Valentin Zarnik, Radoslav Razlag, Josip Nolli in Etbin Henrik Costa. Glavne finančne stroške tabora je krilo društvo Slovenija, ki je za pomoč prosilo tudi ljubljanski Sokol. Ljubljanski fotograf Ernest Pogorelec je za prodajo izdelal fotografijo tabora s podobami vseh govorcev.«
Aprila so ob piramidi posadili lipo.
V spomin na vižmarski tabor, s katerim je doseglo taborsko gibanje svoj vrhunec, naj bi iz preostanka za tabor zbranega denarja postavili spomenik na vižmarskem polju. Pobudo zanj je na občnem zboru društva Slovenija 27. januarja 1870 dal dr. Jožef Poklukar, ki je verjetno še istega leta kamnoseku Vincencu Čamerniku v Ljubljani naročil in plačal kamnito piramido iz kraškega marmorja z napisom »V spomin na tabor v Vižmarjih dne 17. maja 1869«.
Ob obletnici tudi razstavaPraznovanje ob 150. obletnici vižmarskega tabora se je začelo 13. aprila z zasaditvijo lipe ob piramidi. Osrednja slovesnost, ki bo potekala v petek pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, se bo začela med 17. in 19. uro z vodenim ogledom piramide. Slavnostni govornik na prireditvi, ki se bo začela ob 19.30, bo predsednik državnega sveta Alojz Kovšca. Etnološko društvo Vižmarje je v sredo, 15. maja, v dvorani četrtne skupnosti, Na Gmajni 1, odprlo razstavo o vižmarskem taboru. Na ogled bo do 24. maja. Te dni je izšla še knjižica prof. dr. Staneta Grande Vižmarski tabor: tabor vseh taborov.
Spomenik je bil izdelan spomladi 1871, a ga nikoli niso postavili in je vsaj še leta 1885 sameval na kamnosekovem dvorišču pri Mesarskem, današnjem Čevljarskem mostu. Takrat je Čamernik prestavil svojo delavnico na Parne ulice, današnjo Slomškovo ulico, piramido pa so, neznano zakaj in kako, razstavili v prostorih fakultete za šport. Današnji spomenik so postavili ob praznovanju 100. obletnice vižmarskega tabora, zasnoval ga je arhitekt Janez Suhadolc.
