Na smučeh h krstu in k zadnjemu slovesu (FOTO)
Bloška planota, ki se razprostira na nadmorski višini med 720 in 800 metri, je bila svojčas poligon, kjer so se udeleženci jadralnih tečajev, navdušeni študentje na letalih zögling in SG38 po nemških načrtih – sami pa so v Ljubljani skonstruirali letalo vrabec – učili letalstva. Po uspešno opravljenem poizkusu so zračna plovila naložili na »kolca«, nekakšno prvo premo bloškega vlaka, ga zapeljali oziroma potisnili na vrh vzpetine in se spustili po pobočju.
Po navadi so leteli s Piškovca proti Hudemu Vrhu, včasih pa tudi z Bradatke in Volčjanskega hriba. Otroci so noreli po vasi in vpili, poglejte, poglejte, po nebu letajo beli ptiči. »Ja, vetrovna je ta naša planota, tako poleti kot pozimi,« se je ob snidenju, ki so ga pripravili ob obletnici ustanovitve jadralne šole v zibelki smučanja, spominjal 92-letni Franc Škrabec. Še ne dolgo tega je bil del ikonografije, ki je spremljala še en krajevni praznik, tradicionalni Bloški tek na smučeh. Letošnjega, že 26., ki so ga zaradi skopih zim in epidemije tokrat pripravili po petih letih, se ni mogel udeležiti, je pa njega dne povedal, da na Blokah ponekod še hranijo prave bloške smuči, brez koščka železa, po večini iz bukovine, včasih brezovega, javorovega in jesenovega lesa in le tu in tam iz češnjevega, iz brestovine in hruškovine.
Smolnati les ni priporočljiv. »Bloške smuči, tako je pisal Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, so stara priprava za drsenje po snegu, prometno sredstvo in pomožni sestavni del noše,« je na zgodovino smeči, kot tam pravijo smučem, ponosen tudi Marjan Ivančič, ki je skupaj s Francem, Janezom Širajem in Betko Anzeljc tekel častni krog, preden se je na 7,5 in 20-kilometrski progi podalo okoli 300 tekačev, nekateri tudi iz Poljske, Avstrije in Italije.
Raje jih je razžagal kot dal fašistom
Ivančič je še povedal, da le malokdo ve, da so bile smuči v preteklosti za trdožive Bločane, ki živijo v 46 vaseh in zaselkih, edino prevozno sredstvo do središča Nove vasi oziroma Velikih Blok. Doma narejene smuklice so moški, ženske in otroci uporabljali za vse mogoče opravke: ob metrskih zametih so vijugali po raztresenih vaseh, v gostilno, trgovino, k zdravniku, k maši, na lov; na smučeh so botri nosili novorojence h krstu, na posebej prirejenih smučeh so peljali pokojnika v krsti na vaško pokopališče.
Eden izmed zadnjih mojstrov, ki je znal imenitno narediti bloške smučke, je bil Ivan Rot. Povedal je, da je hotel italijanski okupator vse smuči pobrati, da bi ljudi pribil na tla. Temu sezuvanju so se odločno uprli. Vojaki so se bali, da bi jih lahko vaščani presenetili s tem vijuganjem po zasneženih vzpetinah … »Ja, no, udarili bi jim izza hrbta. Tako so to takrat razlagali. Pri nas doma jih je oče razžagal,« se je otroških medvojnih let spominjal Rot. Volnene nogavice in čevlji, tudi škornji, so bili obvezni del smučarske opreme, skupaj z leseno palico za poganjanje, dolgim krilom, hlačami, ogrinjalom, ruto ali klobukom, pač odvisno od spola. »Starosvetni smučarji, takšni, kot smo se pokazali danes, smo na replikah starih smuči sodelovali pri snemanju filma Štirje letni časi, drugače pa nas lahko vidite tudi na drugih večjih bloških prireditvah,« je dodala Betka Anzeljc.
Vsa leta je prvi glas bloških tekov, sicer sodobni pronicljivi kronist teh krajev, ki so »streha Notranjske«, Polde Mišič: »Kot vidite, vreme smo ob pravšnji temperaturi snega (7,5 stopinje Celzija pod lediščem) naročili, udeležba je na ravni iz prejšnjih let, medgeneracijska pestrost pa je zagotovo tisto, kar tekom daje posebno žlahtnost.« Bloška pentlja ima vsa leta start in cilj ob gasilskem domu, ena proga je namenjena klasični in druga prosti drsalni tehniki. Mišić je spomnil, da se je prvega teka leta 1975 udeležilo skoraj 900 tekmovalcev. Ker so hoteli teči tudi nekateri nekdanji borci in vojska, je bil leta 1977 uveden še Dakijev maraton na 15 kilometrov. Takrat je bilo na startu 1266 tekmovalcev, med njimi vojaki JLA v uniformah, na vojaških smučeh in s puškami na ramah. Povrhu so kuhali golaž, fižol.
Da se prežene zmrzal, se je tudi kaj popilo. Starter prvih tekov je bil rojak, narodni heroj Stane Semič - Daki, in sicer vedno tako, da je cev pištole obrnil v smer proti Hrvaški. »Zakaj je bilo tako, si lahko razlaga vsak po svoje,« pravi Mišič. Njegovi (tudi) hudomušni spomini, ki jih je stresal iz rokava, so se dotaknili tudi Franca Anzeljca, Petračevega ata iz Hudega Vrha. Na enem izmed bloških tekov je namreč pokazal podobne smuči, kot mu jih je stara mama zakurila, ker je bil kot otrok brezbožen.
20 in 7,5 kilometra sta bili dolgi progi.
Tekel celo olimpijec iz Sarajeva
Med množico, ki se je odrinila s starta, je na krajši razdalji že petnajstič tekel 81-letni in s tem najstarejši udeleženec Edi Zgonc iz Ponikev. »Vsakdo, ki preteče to razdaljo, je zmagovalec,« je poudaril. »Proga je bila ledena, a je šlo tekoče,« je po prečkanju ciljne črte dodal 60-letni Jani Kršinar, nekdanji jugoslovanski reprezentant v smučarskih tekih in olimpijec iz Sarajeva. Malo za njim so se merilne naprave ustavile pri doslej zanje najboljših časih treh Ribničanov: Toneta Perhaja, Nandeta Šilca in Ludvika Peterlina, ki so doslej večkrat premagali 90-kilometrske razdalje na najstarejšem teku na smučeh na svetu, Vasaloppetu. »Če kaj daš na tek, moraš priti na Bloke,« so pomahali ob prihodu na cilj. Sicer je z moško konkurenco na 20 kilometrov dolgi progi pometel domačin Filip Lavrič Pregelj iz Tekaškega kluba Olimpija Bloke. Na koncu je pospešil, kar mu je prineslo zmago in s tem bronasti kipec bloškega smučarja. Drugo in tretje mesto sta si pritekla Anže Obreza in Nik Knaus.
Med ženskami so na tej razdalji slavile Eva Goropečnik, Urška Matko in Lana Šuligoj. Na krajši progi so bili najhitrejši Nejc Šraj, Tijan Ogrič in Jaka Marolt ter Sara Zidar, Eva Baraga in Naja Blaznik.
