SLANE NOVICE

Na poti ju je bodril Kreslin (FOTO)

Objavljeno 14. avgust 2020 14.14 | Posodobljeno 14. avgust 2020 14.14 | Piše: G. S.

Ljubljančana sta se z Goričkega odpravila 21. julija, minulo soboto pa prispela v Piran Po taborniško sta prehodila do 30 kilometrov na dan

Pica v Žalcu je bila edina hrana, ki sta si jo na poti privoščila v gostilni. FOTOGRAFIJE: facebook
Prav poseben podvig je te dni uspel mladima Ljubljančanoma, ki sta po taborniško prehodila več kot 400 kilometrov dolgo pot iz Goričkega v Piran. Dijak zadnjega letnika viške gimnazije, 18-letni Domen Hauko, in študent drugega letnika elektrotehnike, 20-letni Žiga Debevc, sicer pa oba tabornika, sta uresničila idejo, ki jo je Domen dobil pred leti, verjetno pa je bil koronačas primeren prelomni trenutek, da jo uresničita. "Več mesecev sva se usklajevala in urejala vse potrebno, potem pa sva na pot stopila 21. julija, ko naju je moj oče odpeljal do izhodiščne točke, in sicer meje z Madžarsko, do Hodoša," pripoveduje Domen.

image
Takole opremljena sta se podala na dolgo pot.

Na poti sta se izogibala glavnim cestam in jo ubirala po gozdovih, travnikih, senožetih. "Spala sva v šotoru, hrano sva si kuhala na majhnem gorilniku, umivala pa sva se v rekah, mimo katerih naju je vodila pot. Dvakrat sva prespala v kampu, sicer pa kar v naravi, dvakrat pa sva si privoščila tudi hrano v gostilni. V Žalcu sva šla na pico, na cilju zadnji večer pa sva si privoščila večerjo v Portorožu," pojasnjuje Domen.

Punce ju niso ovirale

Med potjo sta naletela na zanimive odzive domačinov: "Zelo različno odreagirajo. Nekaterim se to ne zdi nič kaj posebnega, spet drugi so tako navdušeni, da so se nama hoteli kar pridružiti. Veliko je bilo takšnih, ki naju občudujejo, saj zase pravijo, da tega ne bi zmogli," pravi Domen in dodaja, da je na tej dogodivščini pogrešal kakšno osebo več, da bi bilo bolj dinamično, tako pa sta bila z Žigom "tako rekoč v izolaciji".

image
Po 31 kilometrih sta se osvežila v reki Dreti.

Zato sta bila vsakega, ki se jima je na poti za kakšen dan pridružil, zelo vesela.
"Udobje zagotovo ni tisto, kar bi pogrešal," pravi Žiga, ki se navdušuje nad bordanjem, nad zimskimi radostmi pa je navdušen tudi Žiga, ki turno smuča. Ker nimata punc, hudomušno dodaja sogovornik, "naju ni na poti prav nič oviralo".

Še enkrat? Verjetno ne.

Čeprav je za njima neverjetna avantura, o kateri bosta lahko pripovedovala še dolgo, pa Domen ni prepričan, da bi se na to pot odpravil znova. "Verjetno ne. Žiga se navdušuje tudi nad kolesi in je že med potjo rekel, da mu je hoja prepočasna. Verjetno bo prej padla kakšna kolesarska tura," pojasnjuje Domen.

image
Prehodila sta Slovenijo.

"Imela sva okvirni načrt poti in morebitne postojanke, na koncu je bilo tako, da sva prehodila med 25 in 30 kilometri na dan. Po načrtu bi morala prehoditi 480 kilometrov, a mislim, da sva jih na koncu naredila nekoliko manj, približno 400, saj sva šla tudi po kakšni bližnjici. Ko sva prispela v Ljubljano, sva spala doma," še doda.

image
Prva točka je bil mlin na Muri.

Tako sta 8. avgusta prispela na cilj, do piranskega svetilnika. Za prehojeno pot pesmi Vlada Kreslina Z Goričkega v Piran sta potrebovala 18 dni, 18 dni doživetij, 18 dni spominov, ki ne bodo nikoli zbledeli.
Nekaterim se to ne zdi nič kaj posebnega, spet drugi so tako navdušeni, da so se nama hoteli kar pridružiti.




Deli s prijatelji