MARATON

Na pivo je tekel 72 kilometrov daleč

Objavljeno 30. april 2020 14.03 | Posodobljeno 30. april 2020 14.03 | Piše: Oste Bakal

Luka Smolko je v najmanjši slovenski občini neprekinjeno kolesaril 13 ur. Prej je še pretekel maraton.

Veselje po prevoženih 333 kilometrih
Prekmurska občina Odranci, ki jo sestavlja ena sama vas, je po površini najmanjša v Sloveniji. Četudi v njej živi le okoli 1650 prebivalcev, premore kar več znanih in uspešnih posameznikov. Eden od njih je 27-letni Luka Smolko, ki veliko stavi na šport in rekreacijo. Posebno ga je prizadelo, ko je vlada z odlokom omejila gibanje državljanov zgolj na območje občine. Zato je tudi samo v lastni občini pretekel maratonsko razdaljo, ki znaša 42.195 metrov, sredi aprila, natančno na velikonočno nedeljo, pa je tam tudi neprekinjeno kolesaril kar 13 ur in premagal zavidanja vrednih 333 kilometrov. Čeprav gre za občudovanja vreden dosežek, to zanj niti ni bil poseben napor, saj veliko kolesari – samo lani je denimo nanizal najmanj 7000 kilometrov. Luka je tako z zadnjim dosežkom še enkrat dokazal, da ga pri njegovem športnem in rekreativnem udejstvovanju prav nič ne more ustaviti.

Ni še pravi Slovenec

image
Maraton ima v nogah.
Skromni Odrančan, ki ga podpirajo starši in sestra, se ne šteje med športne ekstremiste in poudarja, da je v Sloveniji precej večjih od njega. Kljub temu ima za seboj kopico podvigov, ki jih lahko nedvomno štejemo med ekstremne. Tako je leta 2016 po opravljenem zadnjem izpitu na fakulteti od doma tekel 72 kilometrov v Maribor do Štuka, da si je privoščil pivo. O neobičajnem podvigu kratko pove: »Med tekom iz Odrancev me je v Gornji Radgoni prehiteval in mi mahal voznik mrliškega avtomobila iz sosednjega kraja, nakar me je spet srečal v Lenartu in me z glasnim trobljenjem od daleč pozdravljal.« Bilo je še mnogo podobnih podvigov. Novih izzivov pa mu ne zmanjka, saj si želi preteči 100-kilometrsko razdaljo, postal pa bi rad tudi pravi Slovenec, saj želi prekolesariti do doline Vrat pod Triglavom in se povzpeti do Aljaževega stolpa na vrhu. Vse to pride na vrsto, kot pravi, po koncu epidemije koronavirusa.

Hotel je shujšati

Zaupal nam je, da se je nad tekom navdušil zaradi želje po izgubi kilogramov, saj je leta 2014 tehtal 96 kilogramov, danes jih ima 70. Začel je na trim stezi ob potoku Črnec iz Odrancev do Beltincev in tako se je začela njegova tekaška zasvojenost. Poudarja, da ima veliko zaslug za vse skupaj tudi njegov dolgoletni prijatelj, ravno tako tekač, Aleš Zver, ki ga je vseskozi motiviral in mu pomagal pri regeneraciji utrujenih mišic. O odranskem maratonu, kot ga je poimenoval, pa Luka pove, da se je zanj odločil povsem spontano. Lepo vreme ga je namreč vabilo k teku, v času pandemije pa se je zaradi ukrepov moral omejiti na območje svoje občine. Začel je s tekom po poljskih poteh, po 26 kilometrih si je privoščil krajši postanek za malico. Ker je bil še pri močeh, vreme pa je bilo primerno, se je odločil, da bo nadaljeval in nabral kilometre, potrebne za maraton. Tek je nadaljeval po odranskih ulicah, kjer so mu domačini, ki so bili zunaj in so ga tisti dan že videli teči, namenili nekaj »čudnih pogledov«. »Vztrajal sem in odtekel dolžino maratona po najmanjši občini v Sloveniji,« pripoveduje Luka.

Vsi ti podvigi me nekako izpolnjujejo, da spoznavam svoje sposobnosti, zmogljivosti, z njimi si dostikrat zbistrim glavo.

Komaj ušel popadljivi lisici

Med drugim se je spomnil, kako se je v času poletnih dopustov s prijateljem odpravil na slovensko obalo. In to kar s kolesom. Prvi dan sta prispela do Ljubljane in naslednji dan nadaljevala do Kopra. Prijatelj se je domov vrnil z vlakom, Luka pa se je tudi nazaj podal s kolesom in v 16 urah prevozil 305 dolgo pot v enem kosu. V karieri je doživel že marsikaj, na poti po Primorski v Pomjanu se je za njim pognala napadalna lisica, ki ji je za las pobegnil s spustom po klancu navzdol. Kot pravi, je tovrstnih spominov ogromno: »Ker med športom spoznaš veliko navdušencev, sorodnih norcev.«

image
Neprekinjeno je kolesaril 13 ur.

Premikanju meja vzdržljivosti pa se je njegovo telo uprlo na novoletni dan leta 2017, ko je po veselem decembru in teku na 21 kilometrov dehidriral ter novoletno kosilo dočakal na urgenci. Takrat je spoznal, da resno in odgovorno ukvarjanje s takim športom ni šala. »Vsi ti podvigi me nekako izpolnjujejo, tako spoznavam svoje sposobnosti, zmogljivosti, z njimi si dostikrat zbistrim glavo, sem sam svoj šef, motivator, psiholog, mehanik in tako dalje, ampak poleg vseh treningov in primernega jedilnika je največ v glavi. Če se glava odloči, je volja, je moč, je zavedanje zmogljivosti, je pravi izziv, je cilj in je tudi pot.« 




Deli s prijatelji