OD KUGE DO GRIPE

Na Kranjskem umrla tretjina obolelih

Objavljeno 27. april 2020 14.15 | Posodobljeno 27. april 2020 13.13 | Piše: Veso Stojanov

Tudi v preteklosti so poskušali širjenje nalezljivih bolezni preprečevati z izolacijo, socialno distanco in prepovedjo potovanja.

Španska gripa je vzela veliko življenj. FOTO: FOTODOKUMENTACIJA DELO
Slovenije se nalezljive bolezni tudi v preteklosti niso izogibale, oblasti pa so poskušale z najrazličnejšimi ukrepi zajeziti okužbe. O načinih, kako so se nekoč lotevali preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni, smo se pogovarjali z dr. Katarino Keber iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU.
image
Dr. Katarina Keber
FOTO: YOUTUBE

»Resnih raziskav o kugi v srednjem veku na slovenskem območju pri nas žal (še) ni. Kolegi specialisti za srednji vek pravijo, da v obstoječih znanih srednjeveških listinah skorajda sploh ni omenjena, tudi črna smrt iz srede 14. stoletja ne. Gotovo je prizadela tudi slovenski prostor (glede na sočasne podatke iz okolice), vendar pa direktni zgodovinski viri o tem niso ohranjeni oz. doslej še niso bili najdeni. Ocenjuje se, da naj bi v Evropi umrla okrog tretjina prebivalstva,« nam je na vprašanje, kako so se na epidemije kuge, ki je največkrat pustošila po slovenskih deželah v srednjem veku, povedala dr. Katarina Keber.
image
Avstrijska cesarica Marija Terezija
FOTO: FOTODOKUMENTACIJA DELO

»V novem veku (16. do 18. stoletje) je znanih več epidemij na slovenskem območju, pri čemer ne vemo natančno, za katere nalezljive bolezni je pri posamezni epidemiji šlo. Za črno smrt se domneva, da je to bila, po znanih opisih simptomov sodeč, verjetno bubonska kuga, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis. Kuga je generični pojem za nalezljive bolezni, ki so nenadno izbruhnile in v kratkem času okužile in pobile veliko ljudi.
Kuga je generični pojem za nalezljive bolezni, ki so nenadno izbruhnile in v kratkem času okužile in pobile veliko ljudi.


Raziskavo je za dolenjska mesta opravil dr. Boris Golec (Kužne epidemije na Dolenjskem med izročilom in stvarnostjo, Kronika 2001). Ob pojavu večjih epidemij so zapirali meje, prometnice in ustavljali pretok ljudi in blaga, gospodarske posledice so bile vedno hude. Znana je zapora v Karavankah med letoma 1713 in 1716, in sicer proti kugi na Koroškem,« še pove dr. Kebrova.
 

Normativ Marije Terezije


O karantenah na Slovenskem pa poudari, da je »način organizacije karantene določal t. i. zdravstveni normativ Marije Terezije in zdravnika Gerarda van Swietna iz leta 1770. Gre za prvi habsburški zdravstveni zakon, ki je v drugem delu obravnaval zdravstvene zadeve na meji z osmanskim cesarstvom, saj so se bolezni v habsburško monarhijo najpogosteje razširile od tam. Določila zakona slonijo na mednarodno veljavnem beneškem redu o nalezljivih boleznih, ki je temeljil na institutu karantene. Pri čemer sta bili pomembni dve stvari: časovno prestajanje karantene in način čiščenja blaga." Prestajanje je bilo za ljudi, živino in blago določeno na 21, 28 ali 42 dni. Čas prestajanja karantene je bil odvisen od stopnje nevarnosti.

Zanimivo je, kako so se po zgledu na Benetke za karantene odločali na Primorskem. O tem dr. Urška Bratož iz Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru pove, da je lazaret (osamitvena bolnišnica za okužene) imel le habsburški Trst, medtem ko so naši obmorski kraji imeli le sanitetne urade. »V manjših beneških mestih so lazarete namreč nadomeščali drugi nadzorni mehanizmi, zlasti krožeča nadzorna – oborožena – plovila.
Leta 1770 je cesarica Marija Terezija sprejela prvi habsburški zdravstveni zakon, ki je tudi urejal organizacijo karanten.


To velja tudi za Koper in Istro, npr. Plomin, Rovinj, Poreč, Umag in druga istrska mesta, ki so preprečevala nezaželeno pristajanje. Imeli so torej obmorski kordon, saj se je karanteno tu prestajalo na ladjah. V Kopru so uporabljali tudi obstoječe stavbe ob vstopu v mesto, v tako imenovanem Levjem gradu – utrdbi, kjer se je denimo v 18. stoletju izvajala karantena do treh tednov. Trst je dobil prvi lazaret pod Karlom VI. (Lazaret S. Carlo, 1730), nato na pobudo Marije Terezije lazaret S. Teresa leta 1769, bila sta v starem delu mesta. Ustroj lazaretov na habsburških tleh je bil podoben kot v Beneški republiki, ki so jo imeli za zgled.

V drugi polovici 19. stoletja je bil tržaški lazaret premeščen k sv. Jerneju pri Miljah, nanj še danes spominja toponim Lazaret, gre za objekt, ki je danes v lasti italijanske vojske oziroma policije, včasih je bil tam mejni prehod, dolžina karantene se je zelo spreminjala glede na bolezni in gospodarske okoliščine,« še doda dr. Bratoževa.
 

Smrtonosna kolera


V 19. stoletju so se večkrat spopadali s kolero. O tem, kako so se oblasti odzvale na epidemije, dr. Katarina Keber pravi: »Kolera, nalezljiva črevesna bolezen, ki jo povzroča bakterija Vibrio cholerae, kot nova bolezen pride v Evropo v 30. letih 19. stoletja. Habsburške dežele so bile ob posameznih epidemijah različno močno prizadete. Na Kranjskem se epidemije kolere razširijo v letih 1836, 1849, 1855, 1866 in 1886. Kranjsko je najhuje prizadela velika epidemija kolere leta 1855, ko je bila okužena skoraj vsa dežela. Z 19.370 bolniki in 5748 umrlimi je bila Kranjska po številu bolnih v Habsburški monarhiji šesta najbolj prizadeta dežela, po deležu okuženega prebivalstva pa tretja. Zbolelo je 4,5 odstotka celotne deželne populacije, umrlo 28 odstotkov vseh obolelih."
Leta 1831 so zaradi epidemije kolere zaprli mejo med Kranjsko in Hrvaško.


V zvezi s kolero poznamo le eno zaporo meja, in sicer leta 1831, ko so zaprli mejo med Kranjsko in Hrvaško. Proti epidemiji kolere se je habsburška oblast sprva borila z enakimi sredstvi kot v 18. stoletju proti kugi. S sistemom zdravstvenih kordonov so najprej zaščitili državne meje, po pojavu bolezni znotraj monarhije pa tudi meje posameznih dežel. Del te zaščite je bilo tudi zaprtje meje med Kranjsko in Hrvaško leta 1831 oz. vzpostavitev zdravstvenega kordona na meji za zaščito pred epidemijo v ogrskem delu države. Na zaprti meji, ki so jo varovali vojaki, je bil mogoč prehod prek rastelov s karantenami (Brod na Kolpi, Metlika, Jesenice na Dolenjskem). Sledile so gospodarske posledice zaprtja meje. Upočasnila se je trgovina, oviran je bil pretok ljudi.

Oblasti so ljudem svetovale, naj trgovanje in druge poslovne dejavnosti omejijo, saj se s tem raznaša tudi kolera. Zapora meje ni prizadela le ekonomije obmejnega pasu, ampak so jo občutili tudi v notranjosti Kranjske. Odpovedanih je bilo veliko sejmov, zvišale so se cene živil in soli. Po ukinitvi kordona so cene žita in drugih živil občutno padle.
 

Španska gripa kosila mlade


»Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela med letoma 1918 in 1920, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadar koli prizadele človeštvo,« o zadnji veliki pandemiji, ki je prizadela svet, pravi dr. Katarina Keber. »V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je vzela več življenj kot prva svetovna vojna.
414 ljudi, predvsem mladih, je med epidemijo španske gripe umrlo v Ljubljani.


Za Avstro-Ogrsko trenutno velja ocena, da je gripa zahtevala okrog 260.000 življenj civilistov. Smrtonosni val se je v monarhiji začel septembra 1918, vrhunec je dosegel oktobra in novembra ter upadel decembra. Bolezen je v istem času dosegla slovenske dežele, o čemer najbolj neposredno pričajo tako množični zapisi v časopisih kot tudi vpisi v mrliških knjigah mnogih slovenskih župnij. Različni sočasni posredni viri razkrivajo veliko razsežnost obolevanja in pogosto smrtnost med obolelimi. Zdravstveni statistični podatki, kot rečeno, niso znani, prav tako še vedno ne poznamo niti grobih ocen o prizadetosti civilnega prebivalstva po posameznih avstro-ogrskih deželah niti ocen o prizadetosti vojakov avstro-ogrske vojske."

Obolevanje učencev in učiteljev je eno od redkih dogajanj v zvezi s pandemijo, ki je do določene mere dokumentirano in ki neposredno kaže na veliko razširjenost te bolezni vsaj v osrednjeslovenskem prostoru. Tudi sicer so bili šolarji ena od najbolj prizadetih skupin prebivalstva povsod po svetu, navaja Kebrova. "Iz dokumentov deželne vlade v Ljubljani, ohranjenih šolskih kronik in druge šolske dokumentacije lahko sklepamo o veliki razširjenosti gripe med šolskimi otroki in mladino. Na ljubljanskih ljudskih šolah je bila v prvih dneh oktobra bolna skoraj tretjina vseh šolarjev. Delež učencev, ki so zaradi bolezni manjkali pri pouku, je bil v ljubljanskih šolah v razponu od 16 do 75 odstotkov vseh šolarjev.
Avicena pred Dubrovnikom
Ukrepi, ki jih oblasti izvajajo pri preprečevanju koronavirusa v Sloveniji – izolacija, umivanje rok z milom in razkuževanje z alkoholom –, so za zaustavitev nalezljivih bolezni znane že več tisoč let. Čeprav velja prepričanje, da so karanteno izumili v 14. stoletju v Dubrovniški republiki, kjer so morali prišleki, zlasti tisti iz Afrike in z Bližnjega vzhoda, 30 dni preživeti na bližnjih otokih pred mestom, pozneje so to prakso prevzeli še Benečani in izolacijo prišlekov podaljšali na 40 dni (quarantena), pa nekateri zgodovinarji pravijo, da je karanteno (štiridesetdnevno sanitarno izolacijo) izumil perzijski zdravnik in mislec Ibn Sin, ki ga na zahodu poznajo pod imenom Avicena (980–1037). On je prvi v svojem najbolj znanem delu Medicinski kanon pisal o karanteni kot načinu za preprečevanje okužbe.


To potrjuje ne le obstoj epidemije med šolajočimi se otroki in učitelji, ampak kaže na epidemijo, ki je jeseni 1918 zajela vse plasti prebivalstva. Edini javnozdravstveni ukrep na Kranjskem je bilo enomesečno zaprtje šol oziroma prekinitev pouka najprej v Ljubljani, pozneje tudi na šolah na Dolenjskem in tudi v nekaterih na Štajerskem. Rezultati analize mrliških knjig 11 ljubljanskih mestnih in primestnih župnij in mrliške knjige ljubljanske deželne bolnišnice kažejo, da je v od vojne izčrpanem mestu z bližnjo okolico umrlo 414 ljudi. Največ žrtev v Ljubljani je bilo med mladimi odraslimi in otroki, umrlo je več žensk kot moških."




Deli s prijatelji