Na gamsji golaž
 in češko pivo

ZGORNJE JEZERSKO – Pred 115 leti so češki in slovenski planinci pod severnim ostenjem Grintovca postavili Češko kočo. Jutri, v soboto, se bo ob 11. uri na 1543 nadmorskih metrih začelo praznovanje rojstnega dne planinske koče, ki vse do danes ni spremenila prvotnega videza. »Kulturnemu programu bo sledilo planinsko druženje ob češkem pivu in češki šunki, kot je bilo pred 115 leti. Kot včasih bomo zunaj v kotlih kuhali gamsov golaž in obaro, cvrli flancate, manjkala ne bo niti živa glasba,« nadvse pestro soboto, ki se obeta ob Češki koči, opiše oskrbnica Karmen Karničar. A koča, ki spada pod Planinsko društvo Jezersko, med slovenskimi postojankami ne izstopa samo zaradi tesne češko-slovenske prijateljske naveze.

Na mizi se to jutro že hladita dva velika hlebca kruha. Oskrbnica odmakne drsna vrata omare, v notranjosti katere se skriva večje zidano korito. V njem lonce in še nekaj malenkosti objema hladna izvirska voda, speljana skozi pipo. »Ker nimamo elektrike, se zanašamo na takšen hladilnik. Pa tudi kuhanje je treba prilagoditi dejstvu, da nimamo zamrzovalnika in da jedi ne bomo mogli shraniti v običajen hladilnik,« še eno zanimivost naniza oskrbnica.

Ovčja zaseka in zeliščni sirup

Med hrano, ki jo strežejo to poletje, ne manjka domačih dobrot. »Mleko nam, zaprto v plastične steklenice, z Jezerskega pošljejo po žičnici, nato ga hladimo pod tekočo vodo. Zaseka je s Kovkove domačije in je posebna zato, ker je ovčja. Namesto različnih vitaminskih napitkov, ki jih najdemo po trgovinah, pa strežemo zeliščni sirup, ki ga je na Jezerskem pripravil zeliščar Matej Tonejec,« pester kulinarični spekter Češke koče opiše Karničarjeva.

Pri delu v kuhinji ji pridno pomaga hči Doroteja. Tudi ona še kako dobro pozna vsak kotiček Češke koče, saj je tega planinskega domovanja vajena že od mladih nog, že kot petletni deklič je namreč planincem, ki so hoteli poslati v dolino pozdrav, prodajala razglednice, kajti njen ded je bil Andrej Karničar. Legendarni oskrbnik je Češko kočo vodil med letoma 1960 in 1996, pozneje je še nekaj let ostal zvest postojanki, ki je krojila življenje znane gorniške družine Karničar.

Poleg domače hčerke Doroteje pa to poletje za mladostno energijo tam skrbi tudi marljiva četica ljubiteljev gora, ki prihajajo iz tujine. »Letos je naša koča vključena v sistem Helpex. Študenti iz tujine, ki si izberejo delo pri nas, v zameno za štiri ure pomoči dobijo hrano in prenočišče. Imeli smo že študente iz Nemčije in Poljske, trenutno pa nam pomaga mlad par iz Katalonije,« pojasni oskrbnica Karmen Karničar.

Tako ta teden v Češki koči pomagata študenta Azucena Moya in Albert Baguer. »Doslej sva delala že po vsem svetu. Pomagala sva v hostlih in na kmetijah v New Yorku in Avstraliji, bila sva tudi drugod, kjer sva delala v podobnih kočah, kakršna je ta nad Jezerskim. Ko naju vprašate, zakaj sva se to poletje odločila ravno za Slovenijo, niti sama ne veva točno – pač, na spletni strani sva kliknila na vašo državo, si ogledala ponudbo in se odločila, da bo Češka koča postala del najinega poletja. Odločitev je bila prava, kajti tu se druživa z domačini, pomagava v kuhinji in pri pospravljanju sob, prosti čas pa izkoristiva za hojo po hribih in uživanje v čudoviti naravi,« sta navdušeno povedala mlada Katalonca.

Kot že rečeno, je Češka koča ena od tesnih vezi med Slovenijo in Češko. Navsezadnje se prijateljstvo med Jezerskim in Prago prepleta že več kot 115 let, ko so domačini s pomočjo češke podružnice Slovenskega planinskega društva postavili kočo. »Letos skoraj vsak dan gostimo planince iz Češke,« tesno povezavo opiše tudi oskrbnica.

Da je tudi letos toliko planincev iz Češke, je kriv predvsem Ladislav Jirásko. Že vrsto let po Pragi in okolici širi dober glas o gorah, ki se dvigujejo nad Jezerskim. Ustanovitelj Alpskega kluba alpinverein.cz, ki združuje več kot 45.000 ljubiteljev gora, in motor češke revije Gore in ljudje pravi, da je pred tridesetimi leti prvič obiskal Češko kočo: »Takrat sem spoznal legendarnega oskrbnika Andreja Karničarja, ki mi je posredoval mnogo zanimivih podatkov o koči. Njegova pripoved me je pritegnila, poglobil sem se v zgodovino in tako imam še danes zbranih mnogo dokumentov iz obdobja postavitve koče. Med letoma 1988 in 1995 sem na Češki koči preživel več časa kot doma.«

V tem obdobju so nad Jezerskim slovesno praznovali 90-letnico koče, in to praznovanje je vsem našim sogovornikom, ne samo Ladislavu Jirásku, ostalo v toplem spominu: »V okolici Češke koče je bilo takrat okoli 2500 planincev. Oskrbnik Andrej Karničar mi je tedaj podaril dva spominka, ki ju pogledam vsako jutro, ko se zbudim, saj imam v spalnici leseno ploščico z vtisnjeno kočo in sliko Grintovcev.«

Meteorit

Naj za konec omenimo še eno zanimivost, povezano s Češko kočo. Septembra 1992 je Kranjčan Božidar Jernej Malovrh v bližini koče med preostalim apnencem »zagledal za pest velik rjav kamen, drugačen od vseh drugih. Bil je težek, rjav in nenavadne oblike, saj je imel delno gladko, delno nagubano površino.« Zanimivo najdbo je odnesel v dolino. Nekaj časa jo je hranil v dnevni sobi, nato je najdba romala v klet. Šele pred nekaj leti je svojevrstni spominek iz gora pokazal znanstvenikom, ti pa so hitro ugotovili, da gre za novi slovenski meteorit. Enemu od štirih meteoritov, najdenih na tleh naše države, in hkrati najtežjemu slovenskemu kamnitemu meteoritu so nadeli ime Jezersko.