NE UPA VEČ NIKAMOR

Mularija brez mask upokojenko (80) zmerjala z ovco in staruhinjo

Zdravnica je potrkala na vest Slovencev: v kakšni državi živimo, ko se morajo upokojenci bati predrzne in neodgovorne mularije?
Fotografija: Gospa je hlipala zaradi tega, kar se ji je zgodilo v trgovini (simbolična fotografija). FOTO: Katarzynabialasiewicz, Getty Images, Istockphoto
Odpri galerijo
Gospa je hlipala zaradi tega, kar se ji je zgodilo v trgovini (simbolična fotografija). FOTO: Katarzynabialasiewicz, Getty Images, Istockphoto

Koronačasi so težki predvsem za tiste, ki so že sicer odrinjeni na rob. Številni se nimajo komu zaupati, potožiti, razkriti svojih stisk in strahov. Mnogi med njimi se tudi finančno težko prebijajo iz meseca v mesec, številni tako preživljajo jesen svojega življenja. Takim so na pomoč priskočili v društvu Humanitarček, kjer pogosto delijo srce parajoče zgodbe slovenskih starostnikov z javnostjo. Zdravnica in humanitarka Nina Kozorog je opisala zgodbo ene izmed starostnic, vključenih v Projekt Vida, ki ji je v joku zaupala, kaj se ji je zgodilo.
 
Preberite tudi:

Zdravnica je bila tiho, zdaj pa ima dovolj: Covid nas ne bo pokopal



Gospa šteje že več kot 80 let. Življenje jo je teplo od mladosti, med drugim je pokopala svojega sina. Zdravnica Nina je niti takrat ni videla jokati, tokrat pa je gospa hlipala v telefon. Počasi je nato le povedala, da so jo v trgovini, kamor je šla po nujna živila in seveda nosila masko, močno prestrašili trije mladi brez mask, ki so začeli riniti vanjo in jo spraševati, ali je ovca. Govorili so ji, da je zaradi takih, kot je ona, v državi vojaški režim. 

»Ljudje. Kaj vam je?« se je ob tem vprašala Kozorogova in zaključila, da namen njene objave ni bila diskusija o tem, ali so maske potrebne ali ne, temveč, da je pod vprašaj postavljeno naše spoštovanje zasebnosti drugih.

Zapis objavljamo v celoti (nelektorirano):

Ob 15.20 vceraj mi je zazvonil telefon.
Stevilka ene od “mojih” starostnic.
Hlipajoca. Komajda je izdavila, kaj jo muci. Jok. Jok. Stiska. Sama sem v mislih ze skorajda klicala resilca, ker sem pomislila, da je kje padla, si zlomila kolk. Hja, sem le zdravnica.
“Jaz ne upam vec ven”.
Ha???
Gospa jih steje nekaj cez 80.
Zivi v majhnem stanovanju nedalec od mene. Enkrat tedensko gre po nakupih, ce mleku, kruhu in pasteti lahko recemo tako. Ta samostojnost ji daje dostojanstvo.
V #projektVida je bila vkljucena se preden smo ga pravzaprav poimenovali tako.
Pokretna, bistra gospa, ki jo je zivljenje teplo od mladosti. In ki na jesen svojega življenja prešteva kovance za žemljico.
Odsla je v trgovino po nekaj osnovnih zivil, ki jih vsak mesec kupi na nase bone, saj njena pokojnina ne preseze 350e (varstveni dodatek ima in z njim doseze borno minimalno prezivetveno mejo).
Jokala je.
Pa je nisem videla ali slisala jokat, ko je umrl edini sin. Ko so ji grozili z odklopom elektricne energije, ker ga ni zmogla placati in takrat (se ni vedela), kako in na koga se obrniti.
Tokrat je - Prestrasena. Iztirjena.
“Samo po pecilni sem sla.” mi je hitela pojasnjevat. “Imela sem masko, da se ne bi kaj nalezla. Sem le stara. V trgovini so bili 3 mladi brez mask, sem se jih zelela izognit. Stara sem, bolana. Kdo bo mene zdravil? Moja pljuca ne bodo zdrzala...”
Poskusala se jim je ognit.
Kar je v zaprtem prostoru trgovine tezko.
Ni jih ogovarjala - in to ji verjamem. Je ena tistih omikanih gospa, ki mi 2 leti ni upala povedati, da ne pije kavice, ampak caj ... in je kavo podarjala sosedu.
“Zaceli so me sprasevati, ce sem ovca
in riniti v mene. Da zaradi takih kot sem jaz je zdaj v drzavi vojaski rezim. Ker jim vse dovolimo. Da je vse samo izmisiljotina nase drzave, da nam vlada ta drzava. Vsi so bili brez mask. Mene je bilo strah, sem kar sla. Nisem niti kupila stvari. So se mi smejali. Da sem ‘staruhinja poslusna’, ‘ovca’. “.
“Strah me je”.
Gospa je bila prestrasena. Iskreno. Hipertonik. Prebolel rak dojke pred 20 leti. Sladkorna bolnica. Stara 80let.
Ljudje. Kaj vam je?
Ce se strinjate - ok.
Ce se ne - ok.
Marsikdo marsicesa ne razume.
Se morda ne strinja.
Tudi jaz cesa ne razumem. Sem morda skepticna. Pa ne “posiljujem” ljudi v Sparu. Tusu. Na ulici.
Se je kdo vprasal, s cim pa se ukvarjamo tisti, ki delamo s starostniki? Tudi ostalimi ranljivimi skupinami?
Zapiranje gostiln pomeni, da se nam je zmanjsalo stevilo lokalnih ponudnikov toplih obrokov, s katerimi imamo dogovor. Kaj bomo? Nimajo vsi dostav. In ce - je treba dostavo placat.
Zmanjsuje se stevilo zasebnih ponudnikov nege in pomoci na domu, v katero so vpeti strostniki. Kdo bo to prevzel?
Marsikateri starostnik, ki ga se nismo ujeli v #projektVida, nima dopolnilnega zavarovanja. Ali veste, kaj pomeni to? Racun, ce zboli? Kdo bo to uredil, placal?
Kako bo s trgovinami?
In ali veste, kaj se zgodi, ce se poslovijo? In nimajo svojcev? Mislite, da se ne zavedajo tega? Da se ne pocutijo odvec? Da si ne zelijo dostojnega pogreba, a zanj nimajo niti sredstev.
Je mar TO res potrebno?
Vsak ima svojo svobod(n)o (voljo).
A - Vasa svoboda se konca tam, kjer se zacne svoboda drugega. Spostujmo to. V teh casih se posebej.
Ps: ne moremo vplivati na to, kaj in kaksna bodo pravila. Lahko pa vplivamo na to, da ne sirimo se dodatne NESTRPNOSTI. Histerije.
Ce kdaj - je ZDAJ cas, da smo Ljudje drug do drugega. In namesto, da napadamo drug drugega, si raje pomagajmo. In ko srecate starostnike - dajte jih ogovorit prijazno, pozdravit. Pomagat zlozit stvari na pult. Pokazat znizane izdelke. Se stegnit na “tavisoko” polico. Jim morda “castit” eno zemljico.
Morda res ne vidimo nasmeha drug drugega, lahko pa tega OBCUTIMO.
Ps2: to ni post pod katerim se bodo trla nesoglasja o maskah da-ali ne. Tu je na prakticnem (ne osamljenem) primeru pod vprasaj postavljeno nase spostovanje zasebnosti drugega. In misel, da MORAMO se kako omiliti v teh casih nestrpnost. Na eni in drugi strani.



 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas