PORTUGALSKA
Most med Portugalsko in Slovenijo
Leščan José Henrique Gonçalves Cortes Simões je na portugalski televiziji predstavil Planico, marca odhaja v svojo domovino predstavljat našo deželo.
Odpri galerijo
Diplomiral je na mornariški akademiji v Lizboni. FOTO: osebni arhiv
Po poklicu je mornariški oficir, končal je pomorsko vojaško akademijo v Lizboni. Portugalec, žlahtni letnik 1968, je bil desetletje oficir na srednjih in velikih vojaških ladjah, bil je tudi vodja patrulje. Z morja se je podal v ragbi. Ni ga igral, ukvarjal se je z rokometom, a je z znanjem o športnih poškodbah ter izobrazbi, ki jo je dodatno pridobil, odlično opravljal delo fizioterapevta. Za nacionalno televizijo je v oddaji Portugalci po svetu pred tremi leti predstavil Planico in Kranjsko Goro.
Kako to? José Henrique Gonçalves Cortes Simões, sosedje ga pokličejo kar Ronaldo ali Joža, je stoletno portugalsko tradicijo pomorščakov zamenjal za turistično vodenje po deželici na sončni strani Alp. Še enkrat se vprašamo, kako to.
»V Slovenijo sem prvič prišel leta 2010, za novo leto. Poleti tistega leta sem spoznal Tino, ki je šla po Jakobovi poti oziroma na El Camino de Santiago. Odpravil sem se iz Porta, pa sva se srečala, ko sva stopala do Compostela. Navezala sva stike in jih obdržala. Po tistem novem letu sem v Slovenijo prišel še enkrat, na poroko. A ne mojo, od Tininih prijateljev se je zgodila. Septembra 2011 sem se odločil za novo življenjsko poglavje v Sloveniji, preselil sem se iz Portugalske.«
José Henrique je dejal, da ni tako nenavadno preseliti se nekam drugam, kot se mogoče zdi, v drugo kulturo in okolje: »Pričakoval sem večjo razliko. Toda imate krompir in fižol, mi tudi. Dobro, vi ne uporabljate toliko riža kot mi, toda mesne jedi so podobne, razlika je morda v slaščicah, ki jih imamo Portugalci veliko več kot Slovenci. Poleg tega so naše slaščice veliko slajše kot vaše, naše so tako sladke kot Slovencem poznana bosanska baklava.«
Prizna pa, da eno stvar res pogreša: »Jadranje. Nekoč sem bil tekmovalec na velikih jadrnicah, ki so se po regatah na Portugalskem v kategoriji 40 feet vedno uvrščale med prvih deset.« Nato se zasmeje, ko se spomni tovarne iz Begunj na Gorenjskem: »Za Elan sem slišal veliko prej, preden sem prišel v Slovenijo zaradi kakovostno izdelanih jadrnic. Ko sem prišel v Slovenijo, sem presenečeno ugotovil, da je Elan prvenstveno izdelovalec smuči in ne jadrnic.«
Pred petimi leti sta José Henrique in Tina dahnila usodni da. Tina je profesorica biologije, ki je zaposlena v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne. Postal je skrbni očka dvojčic Sofije in Viktorije, ki sta stari danes štiri leta. »Hčerki govorita slovensko, trudita se z menoj komunicirati po portugalsko, znata še malo angleško. Doma je včasih med pogovorom res pestro.«
V Sloveniji je opravil tečaj masaže, ker je bilo, kot pravi, ceneje. Bolje je bilo še enkrat opraviti šolanje pri nas na novo kot nostrificirati njegovo originalno diplomo iz domovine: »V Sloveniji sem zaključil še podiplomski študij poslovnega tajnika. Vpisal sem se se v turistično šolo na Bledu in opravil tudi izpite za turističnega vodnika po Gorenjski.« Pravi, da je včasih težko delati vse poletje: »Poleg portugalskih turistov vodim tudi angleške, saj tekoče govorim angleško. Delal sem s Španci, kajti španščino znam kar dobro, pa še Brazilcem sem odkrival lepote Gorenjske.«
Marca naslednje leto potuje José Henrique na sejem turizma v Lizbono: »Odločil sem se za sodelovanje na tem sejmu v lastni režiji. Portugalci smo narod, ki rad potuje, odkriva nove dežele in se poskuša na popotovanjih imeti dobro, ob tem pa se še kaj naučiti. Mojim sonarodnjakom in turističnim agencijam bi rad predstavil možnosti njim neznanega letovanja v Sloveniji. Rad bi napravil most med Portugalsko in Slovenijo, saj bi tudi turistom iz Slovenije, ki bi se odpravili na Portugalsko, lahko pomagal in jim svetoval, kam naj gredo in kaj naj obiščejo. Nekoč bi rad ustanovil neke vrste turistično posredovalnico.«
Kaj bi ponudil svojim Portugalcem ob obisku Slovenije? »Blejski in Ljubljanski grad, Postojnsko in Škocjansko jamo ter Bohinj, nato pa še ogled Pirana. Težava je v tem, da drugega turisti, ki pridejo v Slovenijo, sploh ne poznajo. Zanimivi so Ptuj, Maribor, Celje, Velika planina. Žal je veliko turistično zanimivih točk, ki so zaradi dela agencij, ki prodajajo aranžmaje, spregledane. Večina tujih turističnih skupin gre samo skozi Slovenijo na Hrvaško, ne ostanejo. Na Portugalskem sem celo naletel na turistično agencijo, ki je ogled Slovenije prodajala v aranžmaju Hrvaške,« sklene José Henrique Gonçalves Cortes Simões, Joža Ronaldo po domače.
Diplomiral je na mornariški akademiji v Lizboni. FOTO: osebni arhiv
Kako to? José Henrique Gonçalves Cortes Simões, sosedje ga pokličejo kar Ronaldo ali Joža, je stoletno portugalsko tradicijo pomorščakov zamenjal za turistično vodenje po deželici na sončni strani Alp. Še enkrat se vprašamo, kako to.
»V Slovenijo sem prvič prišel leta 2010, za novo leto. Poleti tistega leta sem spoznal Tino, ki je šla po Jakobovi poti oziroma na El Camino de Santiago. Odpravil sem se iz Porta, pa sva se srečala, ko sva stopala do Compostela. Navezala sva stike in jih obdržala. Po tistem novem letu sem v Slovenijo prišel še enkrat, na poroko. A ne mojo, od Tininih prijateljev se je zgodila. Septembra 2011 sem se odločil za novo življenjsko poglavje v Sloveniji, preselil sem se iz Portugalske.«
José Henrique je dejal, da ni tako nenavadno preseliti se nekam drugam, kot se mogoče zdi, v drugo kulturo in okolje: »Pričakoval sem večjo razliko. Toda imate krompir in fižol, mi tudi. Dobro, vi ne uporabljate toliko riža kot mi, toda mesne jedi so podobne, razlika je morda v slaščicah, ki jih imamo Portugalci veliko več kot Slovenci. Poleg tega so naše slaščice veliko slajše kot vaše, naše so tako sladke kot Slovencem poznana bosanska baklava.«
Družina Cortes Simões FOTO: Boštjan Fon
Prizna pa, da eno stvar res pogreša: »Jadranje. Nekoč sem bil tekmovalec na velikih jadrnicah, ki so se po regatah na Portugalskem v kategoriji 40 feet vedno uvrščale med prvih deset.« Nato se zasmeje, ko se spomni tovarne iz Begunj na Gorenjskem: »Za Elan sem slišal veliko prej, preden sem prišel v Slovenijo zaradi kakovostno izdelanih jadrnic. Ko sem prišel v Slovenijo, sem presenečeno ugotovil, da je Elan prvenstveno izdelovalec smuči in ne jadrnic.«
Pred petimi leti sta José Henrique in Tina dahnila usodni da. Tina je profesorica biologije, ki je zaposlena v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne. Postal je skrbni očka dvojčic Sofije in Viktorije, ki sta stari danes štiri leta. »Hčerki govorita slovensko, trudita se z menoj komunicirati po portugalsko, znata še malo angleško. Doma je včasih med pogovorom res pestro.«
Za nacionalno televizijo je pred tremi leti predstavil Planico in Kranjsko Goro.
V Sloveniji je opravil tečaj masaže, ker je bilo, kot pravi, ceneje. Bolje je bilo še enkrat opraviti šolanje pri nas na novo kot nostrificirati njegovo originalno diplomo iz domovine: »V Sloveniji sem zaključil še podiplomski študij poslovnega tajnika. Vpisal sem se se v turistično šolo na Bledu in opravil tudi izpite za turističnega vodnika po Gorenjski.« Pravi, da je včasih težko delati vse poletje: »Poleg portugalskih turistov vodim tudi angleške, saj tekoče govorim angleško. Delal sem s Španci, kajti španščino znam kar dobro, pa še Brazilcem sem odkrival lepote Gorenjske.«
Z ženo Tino sta se spoznala na poti El Camino de Santiago. FOTO: osebni arhiv
Marca naslednje leto potuje José Henrique na sejem turizma v Lizbono: »Odločil sem se za sodelovanje na tem sejmu v lastni režiji. Portugalci smo narod, ki rad potuje, odkriva nove dežele in se poskuša na popotovanjih imeti dobro, ob tem pa se še kaj naučiti. Mojim sonarodnjakom in turističnim agencijam bi rad predstavil možnosti njim neznanega letovanja v Sloveniji. Rad bi napravil most med Portugalsko in Slovenijo, saj bi tudi turistom iz Slovenije, ki bi se odpravili na Portugalsko, lahko pomagal in jim svetoval, kam naj gredo in kaj naj obiščejo. Nekoč bi rad ustanovil neke vrste turistično posredovalnico.«
Na Azore v gore»Portugalci imamo Azore, otoke med Evropo in Severno Ameriko, kjer leži tudi najvišji vrh Portugalske Montanha do Pico. Letovanje na teh otokih bi bilo zanimivo za Slovence, ki gredo radi v gore. Domačini so prijazni, radi pomagajo pri načrtovanju trekinga, tudi na sam vrh vulkanske gore, ki je visoka kot Zadnja Mojstrovka, se lahko brez posebnih težav povzpnete,« razloži Jose Henrique. Ali je že bil na Triglavu? »Ne, žal še nisem bil na vrhu najvišje gore Slovenije, a razumem pomen Triglava in nasploh povezanosti gora in Slovencev. Veliko sem se naučil, predvsem razumevanja gorništva, ko sem vodil turiste v Planinski muzej v Mojstrano.«
Kaj bi ponudil svojim Portugalcem ob obisku Slovenije? »Blejski in Ljubljanski grad, Postojnsko in Škocjansko jamo ter Bohinj, nato pa še ogled Pirana. Težava je v tem, da drugega turisti, ki pridejo v Slovenijo, sploh ne poznajo. Zanimivi so Ptuj, Maribor, Celje, Velika planina. Žal je veliko turistično zanimivih točk, ki so zaradi dela agencij, ki prodajajo aranžmaje, spregledane. Večina tujih turističnih skupin gre samo skozi Slovenijo na Hrvaško, ne ostanejo. Na Portugalskem sem celo naletel na turistično agencijo, ki je ogled Slovenije prodajala v aranžmaju Hrvaške,« sklene José Henrique Gonçalves Cortes Simões, Joža Ronaldo po domače.
