Morilca so premestili z Doba v dom upokojencev

GORNJA RADGONA – Nekateri oskrbovanci Doma starejših občanov Gornja Radgona, morda pa tudi kateri od tamkaj zaposlenih se očitno čutijo ogrožene zaradi novega sostanovalca. Že 11. julija se je k njim iz zapora na Dobu preselil 67-letni Ljubljančan Mujaga Piralić, ki sicer prestaja 15-letno zaporno kazen, ker je septembra 2005 s sekiro umoril takrat 52-letno ženo Fatimo. Ob prihodu v Gornjo Radgono nam je zatrdil, da je »prišel v pravi raj, kjer ga vsi imajo radi«, ter da »nikomur ne bi nič naredil«, pred kratkim pa je vodstvo doma dobilo anonimno sporočilo, da ljudje med svojimi sorodniki ne želijo morilca. »Pri duševnem bolniku nikoli ne veš, kdaj lahko znova napade. In kdo bo odgovarjal, če se to res zgodi?« je zaskrbljen naš vir, ki ga moti tudi, da ni vodstvo doma nikogar obvestilo o prihodu tega človeka, ki ga menda ni hotela sprejeti nobena druga podobna ustanova v državi.

Ni nevaren za okolje

Strokovna vodja DSO Radgona Jožica Šemnički očitke zavrača in trdi, da Piralića še zdaleč niso sprejeli kar tako, ampak so prej dobro pretehtali vse možnosti in se posvetovali z zdravniki na Dobu, varnost sta jim zagotovila tudi Center za socialno delo Ljubljana Moste Polje ter varuhinja človekovih pravic. »Prav slednja je ob obisku zaporov na Dobu ugotovila, da gospodu tam ne morejo omogočiti ustrezne oskrbe in zdravstvene nege, ki bi bili glede na njegovo stanje nujni. Obrnili so se na več domov po državi, tudi na nas. Odločili smo se, da ga začasno sprejmemo. V treh mesecih bi ugotovili, ali je mogoče nevaren, in v tem primeru bi ga nemudoma odslovili. Poudariti je treba, da so številne strokovne službe in ustanove izdale pozitivno in enotno mnenje, da Piralić ni nevaren za okolje, zato v njegovem prihodu k nam ne vidim nič spornega. Od julija do danes ni bilo niti najmanjšega incidenta, gospod je ves čas korekten in normalen stanovalec našega doma, lepo se vede tako do zaposlenih kot preostalih, ki živijo v domu, tudi oni do njega ne čutijo odpora, skratka, zaznati ni nikakršnih odstopanj. Najverjetneje gre pri vsem skupaj za stigmatiziranje, saj se tudi zaporniki po prestani kazni morajo vrniti v normalno življenje, prav je, da jim pri tem pomagamo,« pravi Jožica Šemnički in dodaja, da bodo kmalu odločali o tem, ali mu bodo podaljšali bivanje v radgonskem DSO.

Piralić je finančno zdaj na slabšem, saj mu je na Dobu ostajala celotna pokojnina, v domu pa mora vse plačevati, enako kot drugi stanovalci. Razliko do polne cene mu sicer plačuje občina Ljubljana. Piralić, ki je bil rojen v bosanskem Bihaću in je kot 17-letnik prišel v Slovenijo, kjer si je ustvaril družino (šest otrok), pa je zelo presenečen, da se je nekdo obrnil na medije, čeprav za to nima niti najmanjšega razloga. Zaveda se, da se ljudje bojijo, toda sporoča jim, da ni možnosti, da bi še kdaj ponovil, kar se je zgodilo pred devetimi leti in o čemer noče govoriti. Povedal nam je, da je nameraval v Sloveniji ostati le začasno, in sicer je nameraval zaslužiti za nakup harmonike, da bi postal glasbenik v BiH. Toda usoda je želela drugače in ostal je tukaj, tako se je tudi zgodila tragedija, zaradi katere je v zaporu.

Nanj pazijo
 snažilke in direktor

V zadnjih letih, pravi, je močno zbolel in bilo je nujno, da ga premestijo v ustrezno ustanovo. »Boleham za rakom na prostati, sladkorno tipa B, imam zamaščena jetra, odpovedujejo mi ledvica, da o duševnem stanju – psihoorganski sindrom – niti ne govorim. Ob vsem tem sploh ne bi smel biti zaprt, temveč na zdravljenju, a kaj ko sodniki v Ljubljani niso menili tako. A pustimo to, saj je bilo veliko povedanega in napisanega, jaz pa sem na Dobu prebil že polnih devet let. Tam je bilo grozno, tukaj v Gornji Radgoni pa je kot v raju. Od več kot 200 sostanovalcev in zaposlenih tukaj ni nikogar, ki bi lahko rekel, da sem mu kar koli žalega storil, še grde besede nisem nikdar izrekel. Nihče naj se me ne boji, saj nisem nevaren. Takrat se mi je pač utrgalo in se je zgodilo, a tega nikoli več ne bi ponovil. Tudi na Dobu nisem imel nobenih težav, tukaj pa jih še bolj ne bo. Hvaležen sem že osebju zaporov na Dobu, še zlasti pa tukajšnjemu osebju, ki so mi dodatno vrnili vero v življenje. Počutim se odlično, saj vsi pazijo name, od snažilk do direktorja. Želim si, da bi lahko ostal tukaj do konca življenja, videli pa bomo, kaj se bodo odgovorni odločili,« nam je razlagal upokojeni samostojni obrtnik, ki je nekoč v Ljubljani in okolici urejal vodovodne napeljave.

V DSO Gornja Radgona smo se pogovarjali tudi z nekaterimi Piralićevimi sostanovalci in so nam povedali, da z njim resda ni nikakršnih težav, vznemirjajo pa jih govorice, saj se na hodnikih vseskozi šušlja o umoru Fatime Piralić izpred slabega desetletja. Takrat je Mujaga med drugim dejal: »Ni res, da sem ženo nameraval ubiti. Če bi to v resnici hotel, bi jo peljal v Bosno in jo tam vrgel v kakšno štirno.« Ob vsem slišanem, ko se nekateri bojijo za svojce in tudi za svoja življenja, drugi pa trdijo, da nevarnosti ni, se upravičeno zastavlja vprašanje, kam potem dati takšne ljudi, bodisi da so kazen odslužili ali pa so potrebni zdravstvene nege, saj jih, roko na srce, kljub njihovi preteklosti ne gre kar živih pokopati.