Mojstrica časa že 60 let

Zdaj že 85-letna Marta Cerar Leskošek je v Sloveniji najstarejša še aktivna urarka, saj se s to dejavnostjo v svoji pritlični delavnici v Maistrovi ulici v središču Kamnika ukvarja že več kot šest desetletij. In pravi, da bo tam najverjetneje vztrajala do smrti, saj jo prav ure držijo pokonci. Kljub visoki starosti pa Kamničanka, ki zdaj živi v Ljubljani, v svojo majhno urarno v Žargijevi hiši redno prihaja vsaj trikrat na teden, saj je še vedno najsrečnejša med več sto žepnimi, namiznimi in stenskimi tiktakajočimi urami oziroma za svojim delovnim pultom. Pa niti težav z vidom še nima.

Edina punca na šoli

Tikitakica, kot ljubkovalno pravijo svoji urarki starejši Kamničani, je ena redkih, ki se loti popravila še tako starega in nenavadnega urnega mehanizma in ni le menjevalka baterij in paščkov bolj ali manj cenenih ur azijskega izvora. Za svoje znanje in vztrajanje v tej zahtevni obrti se lahko zahvali predvsem prednikom, ki so jo tako rekoč porinili vanjo. Alojzij Cerar je sinova Mirka in Vilka izučil za urarja, zlatarja ter trgovca. Skupaj sta kot urarja začela delati okoli leta 1919, formalni začetek urarstva pri družini Cerar je 31. oktober 1919, ko je Vilko v Krškem opravil pomočniški izpit za urarja. Ker je Mirko pri 26 letih umrl za tuberkulozo, je urarstvo prevzel Vilko. Leta 1927 se je poročil s Kamničanko Olgo Prusnik in v domači sobi na Šutni 78 (nekdaj Parmova ulica) urarsko dejavnost razširil na zlatarstvo, optiko, trgovino z radioaparati, šivalnimi stroji in kolesi.

Ker je bila sobica kmalu premajhna, je Vilko na Maistrovi 1 z ženo vzel v najem lokal v Žargijevi hiši, po drugi vojni pa ga je odkupil. V zakonu se jima je rodilo kar pet hčera, za urarstvo se je odločila le Marta. Začetki so bili težki, saj je smela celo leto le opazovati očeta pri delu. Še huje ji je bilo, ko je morala na šolanje v Celje, kjer je živela pri nekih Rusih; ker je imela do tamkajšnje kovinarske šole dolgo pot, je morala vstajati zelo zgodaj in vsak dan veliko pešačiti. Poleg tega je bila v šoli edina punca med bodočimi graverji, optiki, urarji in pasarji.

Mož brez ure

Kljub temu je vztrajala in opravila pomočniški urarski izpit pri znanem urarju Trglavčniku. Ko se je vrnila domov z izpitom, ji je oče leta 1956, ko je skupaj z njim začela urarsko pot, takoj dal vedeti, da bo morala opraviti tudi mojstrski izpit. Ko ga je leta 1960 naredila, je bil oče tako navdušen, da je nanjo nemudoma prepisal lokal, povrhu pa ji kupil še fička. Leta 1965 je spoznala Benjamina Leskoška, se z njim po vsega treh mesecih poročila, nato pa z njim preživela pol stoletja. Nanj je zelo ponosna, saj ga je kot strojnega inženirja tako navdušila nad urarstvom, da ni bil le njen zakonski partner, temveč tudi dolgoletni urarski pomočnik. Kljub temu se je nanj vse življenje tudi malo jezila, saj nikoli ni hotel nositi ure.

Ko Marto Cerar Leskošek vprašaš, koliko ur je v življenju že popravila, kupila ali prodala, odvrne, da zagotovo več tisoč. In prizna, da je v svoji karieri ure raje kupovala kot prodajala. Tako je povsod videti precej starih ur, ki so ji jih v odkup prinesli potomci lastnikov, pa tudi takih, ki so tam le za okras, saj se jih niti ne bi splačalo popraviti.

Najbolj ponosna je na več kot 200 let staro švicarsko žepno uro s 13 rubini. Njena posebnost ni le zapleten mehanizem, temveč dvojni pokrov in ključek za navijanje, pripet na ročno izdelano okrasno verižico. Ko jo je neki ljubljanski železničar prinesel v popravilo, mu je takoj ponudila, da jo odkupi, a je ni hotel prodati, se je pa nanjo čez deset let spomnila železničarjeva žena. Po njegovi smrti ji je uro prodala, dobil jo bo njen naslednik. Čustveno je vezana tudi na leseno stensko družinsko uro z medeninastimi okraski in tremi utežmi. Zvoni na vsake četrt ure, pri hiši je že vsaj sto let.

Obljubo je držala

Francosko namizno uro iz medenine, okrašeno z lokomotivo, je po vojni kupila od nekega kmeta, ki jo je imel kar na peči. Zanjo je morala lastniku v zameno dati dve novi stenski uri, eno žepno zanj in še eno ročno za njegovo ženo. In obljubiti, da je ne bo prodala. Nekdanji lastnik je večkrat prišel preverit, ali drži obljubo. In vse do danes je ni prodala, čeprav je imela že več ponudb, tudi od Slovenskih železnic.

Ali bo njeno obrt prevzel in nadaljeval kateri od njenih dveh sinov, si ne upa napovedati. Veseli jo, da o urah vesta veliko, prav tako njena 20-letna vnukinja Ela Irena Leskošek, ki je pogosto v vlogi babičine voznice, čeprav je Marta vozniški izpit naredila že leta 1957 in je bila v Kamniku ena prvih voznic. Hkrati si želi, da bi njeni nasledniki poskrbeli, da bi del njenih ur postal del stalne muzejske zbirke, ki bi jo lahko občudovali vsi Kamničani in turisti (morebiti kar v zdajšnji urarni), ne le na priložnostni razstavi, kot je zdajšnja v kamniški galeriji Dika. Med njimi izstopajo več kot sto let stare nemške, angleške, švicarske in francoske ure. Med posebnimi so ročna ura za slepe, namizne ure znamke Cerar (Vilko jih je moral kupiti kar sto, da so jih opremili z logotipom Vilko Cerar urar Kamnik), pa stenska okrasna ura iz zapuščine družine Souvan.