Mojca je lepa in debela
Resda je večini kupcev pri odločitvi, katero sadje bomo kupili, v ospredju cena, a vse bolj je v naši zavesti zasidrano zavedanje, da je doma pridelano najboljše. Toda število sadjarjev se hitro zmanjšuje, kljub nezavidljivemu položaju pa mnogi vztrajajo in iščejo rešitve, kako kljubovati naravnim katastrofam. »V zadnjem desetletju je bilo kar sedem let kritičnih, sadovnjake so prizadeli pozeba, toča, suša, vse v katastrofalnih dimenzijah. Tu sta še odnos države do pridelovalcev, pa nelojalna konkurenca na našem trgu iz držav, kjer so sadjarji deležni večjih subvencij. Zato v prihodnost ne zremo ravno z optimizmom,« pravi Anton Koršič, sadjar iz Arnovega sela pri Brežicah, ki je pred več kot dvema desetletjema v Slovenijo pripeljal sorto jabolk topaz, pred leti pa še novo sorto bonita, ki je veliko bolj odporna proti boleznim in zato potrebuje občutno manj pesticidov.
Sadjarstvo ima v Posavju bogato tradicijo. Že v srednjem veku so ob samostanih in graščinah sadili večje nasade, tudi Valvasor je v 17. stoletju v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal, da na Kranjskem uspeva več kot 100 sort jabolk, skoraj prav toliko sort hrušk in preostalega sadja. Pred drugo svetovno vojno in po njej, pa tudi med obema vojnama, je bilo sadjarstvo v teh krajih od pomladi do pozne jeseni način življenja in preživljanja, zdaj pa se tu razvija intenzivno sadjarstvo in danes v Posavju pridelajo okoli 40 odstotkov slovenskih jabolk, vodilni so tudi v jagodičevju. Ni torej čudno, da se je pred tremi desetletji tu, v Artičah, porodila ideja, da pripravijo Sadjarske dneve Posavja, le dvakrat jih je v vsem tem času onemogočil covid.
Pomembna tudi majhna posestva
»Sadjarski dnevi so imeli za to območje in vso Slovenijo vedno velik pomen. Tu se namreč na enem mestu združujejo stroka in pridelovalci, tu se rojevajo ideje, sprejemajo se odločitve, ki pozitivno vplivajo na razvoj sadjarstva in sadjarske infrastrukture v državi. V 30 letih je to edino takšno druženje stroke in pridelovalcev v Sloveniji. Ampak na posluh države pa vedno ne naletimo v najboljši meri. Saj država pomaga, a premalo in predvsem preveč selektivno. Premalo poudarka pri pomoči daje manjšim sadjarskim kmetijam. Očitno se ne zaveda, da niti v Evropi sadjarstvo ne temelji le na velikih posestvih. Na južnem Tirolskem, na primer, prevladujejo dva hektarja velike posesti, pri nas pa se prav takšne opuščajo,« opozarja Koršič in dodaja, da kljub krizi, ki ga čuti sadjarstvo, entuziasti ostajajo.
Da se s sadjem zasajene površine zmanjšujejo, kaže tudi statistika. »Če je bilo še leta 2012 v Sloveniji z jablanami zasajenih 2868 hektarjev površin, je lani ta številka padla na 2038 hektarjev, prepolovile so se tudi površine, zasajene z breskvami. Jablane predstavljajo 46 odstotkov površin, takoj za njimi so z 12 odstotki orehi, ki pa v zadnjem desetletju beležijo občutno rast, z 62 na 200 hektarjev, sadijo jih tudi na površinah, kjer je prej rasla vinska trta, prav tako je vse več površin, zasajenih z lesko, narašča še število nasadov jagodičevja, kakija, aronije, namiznega grozdja,« pravi mag. Urška Cvelbar z novomeškega kmetijsko-gozdarskega zavoda in opozarja, da je slovensko sadjarstvo pod pričakovanji s površinami, namenjenim ekološki pridelavi, če bodo naši sadjarji želeli izboljšati konkurenčnost, pa bodo nujna dodatna vlaganja v namakanje, oroševanje in protitočno zaščito. Življenja brez sadnega drevja si ne predstavlja Edvin Fornazarič iz Krškega, ki bo v kratkem dopolnil okroglih 90 let. Tudi njemu je bilo sadjarstvo položeno v zibelko, njegov oče Alojz je bil namreč znani in priznani sadjar, ki je vzgojil novo sorto breskev slovenija, prvo priznano sorto breskev v nekdanji Jugoslaviji, Edvin in njegova hčerka pa nadaljujeta pridelavo jabolk in breskev na Resi nad Krškim.
Neobčutljiva za škrlup
Z dušo in telesom je vse življenje sadjar tudi mag. Alojz Mustar, 84-letnik, ki od srca predaja svoje znanje številnim sadjarjem in jim je vzor. Že v času, ko je delal v bivšem Agrokombinatu Krško, je v naše sadovnjake uvajal znane in neznane nove sorte, na primer sorto granny smith, ki jo cenijo diabetiki, v službi Kmetijsko-gozdarskega zavoda Novo mesto pa je sodeloval pri uvajanju takrat povsem nove sorte braeburn. Na podiplomskem študiju na zagrebški kmetijski fakulteti se je seznanil z osnovami hibridizacije, se pravi križanji za pridobivanje novih sort pričakovanih boljših lastnosti.
Zametki nove slovenske sorte jabolk mojca so se začeli rojevati že leta 1999, ko je na prošnjo prijatelja sorto topaz cepil na podlago, dobljeno iz semena znane švicarske sorte rubinette. Sledili so čakanje, opazovanje, precepljanje in seveda pomoč svetovalke za sadjarstvo pri KGZ Novo mesto Andreje Brence. Jeseni 2018 je Mustar fotografije zorečih plodov prvič objavil na svojem profilu na facebooku, pozitivni odzivi pa so njega in Brencetovo vodili v dokončno odločitev prijave v postopek priznanja nove sorte jablane. Sadike so v letu 2018 posadili na posestvu Darsad, v drevesnici Jejčič pa so bile vzgojene prve sadike in poslane na Poljsko na RIM-testiranje. Šestega januarja letos je sorta dobila odobreno ime z registrsko številko Mad 111 in s tem možnost vpisa v slovensko sortno listo. »Trenutno dreves še ne moremo razmnoževati. Predhodno je treba formirati in prijaviti v kontrolo določeno število dreves, ki bodo kot matična služila za rezanje cepičev, razmišljamo tudi o možni zaščiti sorte kot prve slovenske klubske sorte,« pravi Mustar in doda, da so plodovi mojce lepi, zelo okusni, sorazmerno debeli, z izredno harmonijo sladkorjev in kislin, drevesa so zelo rodna, listi in plodovi pa ne kažejo občutljivosti za škrlup. Drevesa spadajo v skupino bujnejše rastočih sort, kar bi lahko po mnenju Mustarja izkoristili pri sajenju na utrujena zemljišča: »Naj bo mojci srečna in uspešna pot v sadovnjakih.«
