Množični morilci niso samotarji! Psiholog Rutar pojasnjuje, zakaj nas ministrova izjava lahko zavede

Tragični dogodek v Gradcu je spet odprl vprašanja o stanju duha mladih in družbe kot celote. Psihologu dr. Dušanu Rutarju smo zastavili nekaj vprašanj o pomembnosti duševnega zdravja otrok in družbene skrbi, da ne bi posamezne stiske prerasle v tragedije.

Ko družbo pretresajo tragični primeri mladostniškega nasilja, se hitro iščejo enostavne razlage. Notranji minister Boštjan Poklukar je po krvavem dogodku v Gradcu v javnosti govoril o tako imenovanih »volkovih samotarjih«, ki naj bi svoje frustracije in temne misli izvajali v tišini in osami. A vrhunski psiholog dr. Dušan Rutar opozarja: ta predstava je napačna in celo nevarna.

Množični morilci niso osamljeni posamezniki brez stikov — prav nasprotno, pogosto so socialno zelo povezani. Takšne zmotne oznake po njegovem mnenju odvračajo pozornost od pravih dejavnikov tveganja in lahko celo prispevajo k naslednji tragediji. Zakaj je ta mit tako trdoživ in kaj bi morali v resnici storiti? 

Kako bi opisali družbeno klimo, v kateri odraščajo današnji otroci in mladostniki?

Predstavljajte si, da poskušate razumeti, kako se je spremenilo otroštvo v zadnjih treh desetletjih. To je podobno, kot če bi primerjali rastline, ki rastejo v zelo drugačnih podnebnih razmerah – spremembe v družbeni »klimi« namreč oblikujejo razvoj mladih ljudi na zapletene načine, ki jih še vedno raziskujemo.

Današnja družbena »klima«, v kateri odraščajo otroci in mladostniki, je močno zaznamovana s paradoksom, ki ga lahko razumemo kot »povezana izolacija«. Na eni strani so mladi ljudje preko digitalnih tehnologij povezani z več vrstniki kot katerakoli generacija pred njimi, vendar hkrati doživljajo globlje občutke osamljenosti in socialne izolacije kot njihovi starši v isti starosti.

Sodobna zahodna kultura, vključno s slovensko, je poleg tega razvila to, kar strokovnjaki imenujejo »hiperindividualizem« –,sistem vrednot, kjer se osebni uspeh, samostojnost in samorealizacija postavljajo pred skupnostne vrednote in kolektivno dobro. To ni isto kot zdrava neodvisnost, saj gre za kulturo, kjer se že majhnim otrokom sporoča, da so odgovorni za svoje lastno srečo, uspeh in celo duševno zdravje.

Ko se je otrok v preteklosti spoprijel s težavo, je imel okoli sebe »celo vas« ljudi – starše, stare starše, sosede, učitelje, lokalno skupnost –, ki so delili odgovornost za njegovo vzgojo in podporo. Današnji otrok pa pogosto odrašča v manjših jedrnih družinah, kjer starši čutijo ogromno odgovornost, da mu zagotovijo »najboljše možnosti«, vendar hkrati pričakujejo, da bo otrok vse to, kar pričakujejo od njega, zares zmogel, obenem pa mu tudi sproti odstranjujejo ovire, da bi ja bil uspešen.

Digitalne tehnologije so korenito spremenile naravo socialnih odnosov med mladimi. Medtem ko lahko mladostnik danes komunicira s svojimi vrstniki praktično kadarkoli, se kakovost teh interakcij pogosto razlikuje od neposrednega stika. Digitalna komunikacija omogoča večjo kontrolo nad tem, kako se predstavljamo drugim, vendar hkrati zmanjšuje spontanost in čustveno globino odnosov.

Kako se otrok uči branja čustvenih signalov? V neposrednem stiku mora hitro interpretirati izraze obraza, ton glasu, telesno govorico in kontekst. Te veščine se razvijajo skozi tisoče ur prakse v različnih socialnih situacijah. Digitalna komunikacija pa otrokom ponuja »prečiščeno« različico socialnih interakcij, kjer lahko razmislijo pred odgovorom, uporabijo emotikone namesto pravih čustev in se izognejo nelagodnim trenutkom.

Socialna izolacija mladih ni le posledica njihovih individualnih izbir, temveč strukturnih sprememb v tem, kako je organizirana družba. Življenjski prostori so postali manj »otrokom prijazni« – otroci preživljajo več časa v organiziranih dejavnostih in manj v spontanih igrah z vrstniki v soseski. Urbanizacija je zmanjšala število multigeneracijskih skupnosti, kjer bi otroci imeli redni stik z odraslimi zunaj svoje družine.

Obstaja pomemben kontrast: otrok v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je po šoli igral zunaj z vrstniki iz soseske različnih starosti, kar mu je omogočilo učenje socialnih hierarhij, reševanja konfliktov in pogajanja. Današnji otrok pa ima pogosto pred seboj »razpisani« urnik dejavnosti, kjer so vsi udeleženci njegove starosti in kjer odrasli nadzorujejo interakcije.

FOTO: Leon Vidic, Delo

Kako te spremembe v družbeni klimi in s tem socialna izolacija in hiperindividualizem, ki ju omenjate, vpliva na razvoj otrok?

Prvič, otroci razvijajo drugačne strategije za regulacijo čustev. Namesto da bi se naučili soočati z nelagodjem skozi socialno podporo in postopno izpostavljanje izzivom, se pogosto zatekajo k takojšnjemu izogibanju neprijetnim čustvom – bodisi preko tehnologije bodisi z izogibanjem socialnim situacijam.

Drugič, njihova identiteta se oblikuje pod nenehnim pritiskom »kuriranja« lastne podobe. Socialna omrežja od mladih zahtevajo, da nenehno upravljajo svoje javne »jaze«, kar lahko vodi v razkorak med tem, kako se počutijo znotraj, in tem, kako se predstavljajo navzven. To ustvarja kronični stres in negotovost glede lastne vrednosti.

Tretjič, otroci razvijajo manj tolerance do frustracij in negotovosti. V svetu, kjer je večina informacij dostopna takoj in kjer lahko neprijetne izkušnje hitro »preskočimo«, mladi ljudje pogosto nimajo priložnosti razviti potrpežljivosti in vztrajnosti, ki sta ključni za dolgotrajne cilje in globoke odnose.

Pomembno je razumeti, da se možgani mladostnikov še razvijajo, posebej prefrontalni korteks, ki je odgovoren za načrtovanje, presojanje in nadzor impulzov. Socialna izolacija in kronični stres lahko motijo ta naravni razvojni proces. Raziskave kažejo, da lahko socialna izolacija spremeni razvoj nevronskih povezav, ki so ključne za socialne veščine in čustveno regulacijo.

Omenjate pritiske okolice na otroka, ki hkrati od njega pričakuje, da bo vse zmogel, hkrati pa sproti odstranjujejo ovire, da bi ja bil uspešen. Kaj s tem otroku vzamemo ali morda celo damo?

To pomeni, da kulturni pritisk k zgodnji samostojnosti in individualizmu lahko dejansko ovira razvoj možganskih funkcij, ki so potrebne za zdravo funkcioniranje v odraslosti. Je nekakšen paradoks – ko od otrok zahtevamo preveč samostojnosti prezgodaj, lahko zavíramo razvoj sposobnosti, ki so potrebne za pravo odraslost.

Kljub tem izzivom pa otroci razvijajo tudi nove oblike odpornosti in prilagodljivosti. Mnogi postajajo izjemno spretni v navigaciji znotraj digitalnih svetov, razvijajo kreativne načine ohranjanja stikov in se učijo upravljanja z informacijskim pretokom na načine, ki so njihovim staršem tuji.

Vendar pa je ključno razumeti, da te veščine ne nadomestijo temeljnih razvojnih potreb po varni navezanosti, občutku pripadnosti in postopnem razvoju samostojnosti v podpornem okolju.

Ko poskušamo razumeti vedenje današnjih mladih – njihovo potrebo po takojšnji potrditvi, težave z osredotočanjem pozornosti, anksioznost v socialnih situacijah ali težave z dolgoročnim načrtovanjem – moramo to videti v kontekstu družbene klime, v kateri odraščajo. Njihove odzive lahko razumemo kot logične prilagoditve na nelogične razmere, ne pa kot osebne pomanjkljivosti.

Ta razumevanja nam pomagajo oblikovati sočutnejše in učinkovitejše pristope k podpori mladim, ki priznavajo strukturne izzive njihovega odraščanja, hkrati pa jim pomagajo razviti veščine, potrebne za uspešno funkcioniranje v naši kompleksni družbeni realnosti.

Občutki osamljenosti, pomanjkanje kvalitetnega druženja s sovrstniki, nasilne vsebine na spletu ... Vzroki za osamljenosti povzročajo tudi ali predvsem socialna omrežja, toda, ali lahko s prstom pokažemo samo nanje?

Vzroki so tudi drugje, kar sem že omenil. V nasprotju s poenostavljenimi pripovedmi, ki krivijo tehnologijo, raziskave razkrivajo, da je vpliv družbenih medijev na razvoj mladih večplasten in odvisen od konteksta.

Celovita študija WHO, ki je izvedla raziskavo o 280.000 mladih v 44 evropskih državah, kaže, da se je problematična uporaba družbenih medijev povečala s 7 % leta 2018 na 11 % leta 2022, pri čemer dekleta poročajo o višjih stopnjah kot fantje (13 % v primerjavi z 9 %).

Čas in kontekst uporabe socialnih medijev sta pomembnejša kot le trajanje. Raziskave dosledno kažejo, da je preživljanje več kot 30 minut na dan na socialnih medijih povezano s povečanimi simptomi depresije in tesnobe. Vendar pa redni, a neproblematični uporabniki poročajo o močnejši vrstniški podpori in socialnih povezavah, kar kaže na to, da je kakovost spletnih interakcij pomembnejša od količine.

Trenutni vzorci uporabe kažejo, da je 46 % ameriških najstnikov skoraj nenehno na spletu, od tega jih 90 % uporablja YouTube, zaradi česar je to najbolj obiskana in priljubljena platforma. Omeniti velja, da 44 % najstnikov poroča o zmanjšani uporabi družbenih medijev v letu 2024, v primerjavi z 39 % v letu 2023, kar kaže na naraščajočo ozaveščenost o digitalnem dobrem počutju med mladimi.

FOTO: Leon Vidic, Delo

Ali gre v najhujših primerih nasilja pri mladostnikih vedno za t. i. »samotarje«? Primeri, kot so strelski pohod v beograjski osnovni šoli (maj 2023), nedavni umor v Gradcu (junij 2025), pa tudi številni primeri v ZDA, so pogosto predstavljeni skozi pripoved o »samotarjih« — otrocih brez prijateljev, ki se izolirajo in se utapljajo v virtualnih svetovih.

Obsežne kriminološke raziskave so že pred časom dokončno ovrgle vztrajni stereotip »osamljenosti«, povezan z nasiljem med mladimi. Ta mit ne le nima empirične podpore, temveč aktivno škoduje preventivnim prizadevanjem, saj stigmatizira introvertirano mladino, hkrati pa spregleda dejanske dejavnike tveganja.

Študije dosledno kažejo, da so nasilni mladi pogosto socialno povezani. Študija mladih v Pittsburghu je pokazala, da so mladi, izolirani od vrstnikov, manj prestopniški kot mladi, povezani z vrstniki. Raziskava Demutha (2004) je pokazala, da so bili samooklicani »osamljenci« bistveno manj prestopniški kot mladi s prijatelji. Celovita analiza tajne službe ni pokazala, da bi bili strelci v šolah »profilirani«, saj so storilci segajo od socialno izoliranih do priljubljenih učencev.

Primer Columbine ponazarja, kako miti vztrajajo kljub nasprotnim dokazom. Obsežne raziskave so pokazale, da Eric Harris in Dylan Klebold nista bila osamljena samotarja, temveč sta imela svoj krog prijateljev, pri čemer se je Klebold udeležil maturantskega plesa le nekaj dni pred napadom. Nista bila člana »mafije«, kot so sprva poročali, in nista posebej ciljala na športnike ali manjšine, kot so trdile splošne pripovedi.

Analiza nedavnih primerov še dodatno izpodbija teorijo o samotarju. Strelec v beograjski šoli (maj 2023) je obiskoval elitno francosko šolo, kar kaže na družinsko vlaganje v izobraževanje in akademske dosežke, ne pa v socialno izolacijo.

Storilec iz Gradca (junij 2025) je bil nekdanji učenec z institucionalnim znanjem, kar kaže na predhodno socialno povezanost s šolsko skupnostjo.

Raziskave v mnogih primerih ugotavljajo, da vrstniške povezave dejansko povečujejo tveganje za nasilje. Študije kažejo, da je 25 % belih študentov in 38 % študentk poročalo o članstvu v tolpah, kar izpodbija etnične in spolne stereotipe. Vrstniško prestopništvo je eden najmočnejših napovedovalcev nasilja med mladimi prek mehanizmov socialnega učenja, kar je v nasprotju s teorijami, ki temeljijo na izolaciji.

Termin »samotarji« je omenil tudi notranji minister Poklukar, ko je v primeru Gradca dejal: »Tu govorimo o t. i. volkovih samotarjih, ki pa jih zelo težko opazimo v družbi, prav tako pa težko opazimo njihovo stisko in namen«​. Vi pravite, da gre pri tem terminu za stigmatizacijo introvertiranih otrok in spregleda druge tvegane profile? Denimo otrok, ki se navzven zdijo priljubljeni, a nosijo globoko stisko, ali pa tiste, ki imajo dostop do nevarnih ideologij ...

Stereotip ustvarja nevarne slepe pege, saj preusmerja pozornost z dokazano utemeljenih dejavnikov tveganja na površinske značilnosti. Kot ugotavlja profesor kriminologije Steven Reiss: »Skoraj ni povezave med tem, kako prijazen in družaben je nekdo, in tem, kako potencialno nasilen in maščevalen je.«

Oznaka »samotar« sistematično stigmatizira tretjino do polovico naravno introvertiranih otrok, hkrati pa ustvarja lažno varnost glede preprečevanja nasilja. To napačno označevanje preusmerja vire od dejanskih dejavnikov tveganja in potencialno travmatizira tihe otroke, ki ne predstavljajo nobene grožnje.

Introvertirani otroci se po nasilnih incidentih soočajo s povečanim nadzorom in morebitno izključitvijo, kljub temu da raziskave kažejo, da je statistično manj verjetno, da se bodo nasilno obnašali. Okolje po incidentu ustvarja škodljive stereotipe, kjer »tihi« otroci postanejo predmet suma namesto podpore.

Medtem pa resnično visoko tvegani profili pogosto ostanejo neprepoznani. Raziskave identificirajo več poti do nasilja, ki presegajo socialno izolacijo, vključno z otroki, ki se navzven zdijo priljubljeni, a nosijo globoko notranjo stisko, tistimi, ki imajo dostop do nevarnih ideologij, ali mladimi, ki doživljajo travme, medtem ko ohranjajo socialne vezi.

Kaj posameznika privede do tako nasilnih impulzov, da strelski pohod vidi kot verjetno edini izhod iz stiske? 

Dejavniki tveganja, ki temeljijo na dokazih, segajo daleč preko socialnih značilnosti. Med dejavnike na individualni ravni spadajo ADHD, zgodovina agresivnega vedenja, zgodnja uporaba substanc in učni neuspeh.

Med dejavnike na družinski ravni spadajo nedosledno starševstvo, izpostavljenost družinskemu nasilju, zloraba substanc s strani staršev in ekonomska nestabilnost.

Med dejavnike na ravni skupnosti spadajo nasilje v soseski, dostop do strelnega orožja, ekonomska neenakost in prisotnost tolp.

Kakšev vpliv ima akademski stres?

Akademski stres se pojavlja kot pomemben, a premalo prepoznan dejavnik tveganja, še posebej pomemben v konkurenčnih izobraževalnih okoljih, kot so elitne šole, ki jih obiskujejo nedavni storilci kaznivih dejanj. Pritisk za doseganje ciljev v kombinaciji z družinskim vlaganjem v izobraževalni uspeh lahko ustvari edinstvene ranljivosti, ki jih trenutni preventivni okviri ne obravnavajo ustrezno.

Kako huda mora biti čustvena bolečina in notranje stiska, da končaš življenja svojih vrstnikov in svojega ...

Nasilje mladostnikov običajno izhaja iz kompleksnih psiholoških mehanizmov, ki vključujejo odzive na travmo, kognitivne motnje in primanjkljaje v uravnavanju čustev, ne pa iz preprostih osebnostnih značilnosti. Razumevanje teh mehanizmov je ključnega pomena za učinkovito preprečevanje in intervencijo.

Negativne izkušnje iz otroštva so močno korelacijsko povezane z nasilnim vedenjem zaradi oslabljene regulacije čustev in izvršilnih funkcij.

Raziskave kažejo, da otroška travma vpliva na inhibitorni nadzor in delovni spomin, kar ustvarja ranljivosti v stresnih situacijah. Eksperimentalno povzročen stres znatno poveča povezavo med težavami z uravnavanjem čustev in nasilnim vedenjem, kar kaže na to, da stres deluje kot katalizator nasilja pri ranljivih mladostnikih.

K tveganju za nasilje prispevajo tudi specifične kognitivne distorzije, vključno s katastrofiziranjem (dojemanje situacij kot bolj nevarnih, kot so v resnici), pretiranim posploševanjem (široko uporabo posameznih negativnih izkušenj), personalizacijo (prevzemanjem odgovornosti za neobvladljive dogodke) in selektivno abstrakcijo (osredotočanjem le na negativne vidike).

Klinične raziskave prepoznavajo ključne psihološke opozorilne znake: povečano razdražljivost in intenzivno izražanje jeze, težave z uravnavanjem čustev, izražanje nasilnih namenov, pomanjkanje učinkovitih veščin spoprijemanja z izzivi, nenadno socialno izolacijo (ne kronične vzorce) in izpostavljenost kroničnemu stresu ali travmi. Omeniti velja, da so nenadne vedenjske spremembe pomembnejše od stabilnih osebnostnih značilnosti.

Pot od čustvene bolečine do nasilja vključuje specifične mehanizme, kjer mladi začnejo nasilje dojemati kot edino rešitev za psihično stisko. To se zgodi, ko tradicionalni mehanizmi spoprijemanja odpovejo, sistemi socialne podpore so neustrezni in kognitivna izkrivljanja okrepijo zaznane grožnje, hkrati pa zmanjšajo alternativne odzive.

K nasilnim idejam lahko prispeva več oblik notranje stiske: nepredelana travma, ki ustvarja hipervigilnost in zaznavanje grožnje, identitetna zmeda v adolescenci, ki jo izkoriščajo ekstremistične naracije, izkušnje družbene zavrnitve, zlasti v občutljivih razvojnih obdobjih, akademski neuspeh v okoljih, usmerjenih v dosežke, družinska disfunkcija, vključno z izpostavljenostjo nasilju ali zanemarjanjem, in zloraba substanc kot neprilagojen način spoprijemanja, ki povečuje impulzivnost in zmanjšuje zadrževanje.

V primeru iz Gradca se ugiba, da je imel 21-letnik radikalna nagnjenja. Kako nevarne so politične ideologije za mladostnike?

To so res zgolj ugibanja brez prave vrednosti, saj še nimamo na voljo dokazov za tako razmišljanje. Je pa res, da prepletanje politične radikalizacije in ranljivosti duševnega zdravja mladih predstavlja naraščajočo varnostno skrb po vsej Evropi.

Raziskave opredeljujejo, da je za adolescenco značilna »visoka ranljivost za procese radikalizacije« zaradi normativne identitete in potreb po pripadnosti, ki jih ekstremisti sistematično izkoriščajo.

Evropski podatki kažejo na skrb vzbujajoče povečanje vpletenosti mladih v ekstremistične dejavnosti. Belgijska obveščevalna služba poroča, da se je tretjina terorističnih preiskav v letih 2022–2024 nanašala na mladoletnike, medtem ko je bilo v Združenem kraljestvu v letih 2023–2024 zaradi terorističnih kaznivih dejanj aretiranih 82 mladoletnikov, v primerjavi z le 12 v letu 2019.

Francija je leta 2024 zaradi terorističnih kaznivih dejanj preganjala 18 mladoletnikov (20 % primerov), kar je več kot le 2 v letu 2022. Spletne igralne platforme so postale glavni vektorji novačenja. Ker 97 % fantov in 83 % deklet igra videoigre, ekstremisti izkoriščajo te ogromne digitalne prostore s prefinjenimi metodami.

Metodologija novačenja sledi predvidljivim vzorcem: začetni stik z žaljivkami in testiranjem, stopnjevanje s propagando in povezavami do ekstremističnih spletnih mest ter ciljanje na »marginalizirano mladino« z izkoriščanjem jeze in ranljivosti.

Koliko »zgodnejša« pomoč posamezniku bi morda lahko preprečila nasilje nad drugimi?

Raziskave dosledno kažejo, da lahko zgodnja intervencija prepreči 40–60 % poznejšega nasilnega vedenja, če se izvaja v zgodnji adolescenci (starost 10–14 let). Dokazi o učinkovitosti preprečevanja so prepričljivi: zgodnja intervencija se izkaže za 2–10-krat bolj stroškovno učinkovito kot poznejše zdravljenje, nekatere študije pa kažejo, da preventivni programi zmanjšajo poznejše stroške zdravljenja za do 50 %.

Čas intervencije je ključnega pomena. Ker se polovica vseh duševnih motenj aktualizira pri 14. letu starosti in jim običajno predhodijo nespecifične psihosocialne motnje, lahko zgodnje prepoznavanje in podpora preprečita stopnjevanje v hujše motnje duševnega zdravja in celo bolezni.

Programi primarne preventive, ki se izvajajo pred 16. letom starosti, kažejo 3–5-krat večjo učinkovitost kot intervencije po 18. letu starosti. Intervencije v šolah kažejo merljive rezultate.

Intervencije kognitivno-vedenjske terapije kažejo pomembne učinke z zmanjšanjem depresije za -0,16 standardnega odklona in zmanjšanjem tesnobe za -0,33 standardnega odklona. Univerzalni programi socialno-čustvenega učenja izboljšujejo socialne/čustvene spretnosti, hkrati pa kratkoročno zmanjšujejo simptome depresije in tesnobe.

Celovite storitve za ogrožene mlade dosledno dajejo pozitivne rezultate in lahko zmanjšajo posledice nasilja za 30–50 %.

Metaanaliza 97 študij, v katere je bilo vključenih 43.852 mladih, je pokazala, da lahko intervencije proti stigmi na področju duševnega zdravja kratkoročno izboljšajo rezultate.

Ti celoviti pristopi obravnavajo več dejavnikov tveganja hkrati, pri čemer se zavedamo, da preprečevanje nasilja med mladimi zahteva usklajevanje med sistemi duševnega zdravja, izobraževanja, družine in skupnosti.

Kako dobro imamo v Sloveniji dovolj razvit sistem zgodnjega zaznavanja in podpore? 

Slovenija je s svojim Nacionalnim programom duševnega zdravja 2018–2028 vzpostavila celovit okvir za duševno zdravje mladih, ki predstavlja prvi sistematični pristop v državi h krepitvi duševnega zdravja.

Sistem vključuje več prednosti: univerzalno šolsko svetovanje s strokovnjaki za duševno zdravje v vsaki osnovni in srednji šoli, regionalne svetovalne centre, ki zagotavljajo diagnostične in terapevtske storitve od leta 1955, in centre za promocijo zdravja v ustanovah primarnega zdravstvenega varstva.

Trenutna preventivna prizadevanja kažejo merljive uspehe. Preventivni program »To sem jaz«, ki se izvaja od leta 2014, kaže pozitivne trende v odnosih v razredu in dobrem počutju učencev.

Vendar pa kritične vrzeli spodkopavajo učinkovitost sistema.

Kje vidite možnosti za izboljšavo, da bi država vlagala v preprečevanje pred morebitno naslednjo tragedijo?

Slovenija se sooča z resnim pomanjkanjem strokovnjakov za duševno zdravje, saj je na 2 milijona prebivalcev le 293 psihiatrov (251 javnih in 42 zasebnih). Čakalne dobe za ambulantno psihiatrično zdravljenje so v povprečju 4 mesece, geografske razlike pa ustvarjajo neenakomeren dostop – ljubljanska regija ima 1 psihiatra na 6500 prebivalcev v primerjavi z 1 na 25 000 na podeželju.

Razdrobljenost sistema predstavlja velik izziv zaradi ne dovolj dobre koordinacije med zdravstvenimi, socialnimi in izobraževalnimi storitvami.

Slovenija potrebuje več presejalnih pregledov, ki upoštevajo travme, več usposabljanja za uravnavanje čustev in izobraževanja proti stigmi, ki zmanjšuje škodljive stereotipe o introvertiranih učencih, hkrati pa prepoznava dejanske dejavnike tveganja.

Preprečevanje mora hkrati obravnavati več dejavnikov tveganja: preprečevanje nasilja v družini, zmanjševanje akademskega stresa, intervencije v skupnosti pri pojavih nasilja, preprečevanje zlorabe substanc in spodbujanje socialnih povezav oziroma dobrih odnosov. Medsektorsko usklajevanje, podobno norveškemu pristopu z osmimi ministrstvi, zagotavlja celovite odzive.

Čas zgodnje intervencije je ključnega pomena: univerzalna preventiva za otroke, stare od 10 do 14 let, maksimira učinek preprečevanja nasilja, indicirana intervencija mora biti usmerjena na mlade z zgodnjimi simptomi pred 16. letom starosti, krizna intervencija mora zagotoviti dostop v 48 urah, programi intervencije v družini pa morajo obravnavati dejavnike tveganja na ravni gospodinjstva.

Raziskave kažejo, da je mogoče nasilje mladostnikov preprečiti z dokazno utemeljenimi pristopi, ki opuščajo škodljive stereotipe in hkrati obravnavajo dejanske dejavnike tveganja. Slovenski temelji so trdni, vendar uresničitev potenciala za preprečevanje zahteva znatne naložbe v razvoj delovne sile, integracijo sistema in širitev programov, ki temeljijo na dokazih. Stroški preprečevanja ostajajo veliko nižji od stroškov tragedije – tako v človeškem smislu kot v ekonomskem smislu –, zaradi česar celovito vlaganje v duševno zdravje mladih ni le moralno nujno, ampak je tudi ekonomsko racionalno.

Za uspeh je treba prepoznati, da se današnja mladina sooča z izjemnimi izzivi, ki zahtevajo izjemne odzive. Združevanje socialne izolacije, digitalnega izkoriščanja, politične radikalizacije in kriz duševnega zdravja zahteva usklajene, na dokazih temelječe in ustrezno financirane sisteme preprečevanja. Dokazi kažejo, da ti sistemi delujejo, če so pravilno izvedeni – vprašanje je, ali bodo družbe vlagale v preprečevanje pred naslednjo tragedijo ali pa se bodo še naprej odzivale po preprečljivih izgubah mladih življenj.

Ta pregled projektov razkriva pomembno spoznanje: duševno zdravje mladih v Sloveniji obravnavamo sistematično in medsektorsko. Zavod RS za šolstvo prispeva strokovno podporo pri preventivnih vsešolskih aktivnostih in evalvacijo v šolskem prostoru, NIJZ pa zagotavlja javnozdravstvene programe in koordinacijo.

Posebej pomembno je razumeti, da se programi med sabo dopolnjujejo. Program »To sem jaz« na primer deluje hkrati kot spletna svetovalnica (NIJZ) in kot šolski preventivni program. To pomeni, da mlad človek lahko do strokovne pomoči dostopa tako prek spleta kot tudi skozi strukturirane delavnice v šoli.

Ta pristop kaže na zrelost slovenskega sistema, kjer se prepoznava, da duševno zdravje mladih ni le medicinska, temveč tudi vzgojna in socialna tema, ki zahteva koordinirano delovanje različnih strokovnih področij.