MAGDALENA GORNIK

Mistično je krvavela in živela brez hrane

Objavljeno 14. julij 2013 00.10 | Posodobljeno 14. julij 2013 00.12 | Piše: Vladimir Jerman
Grob mistikinje Magdalene Gornik na Gori prerašča v romarski kraj. Iz nevidne roke je prejemala belkasto jed fižolove velikosti.
Že pokojna Kristina Gornik s podobama pratete Magdalene pred rojstno hišo. Foto: Vladimir Jerman

SODRAŽICA – Prihodnji petek, 19. julija, bo 178. obletnica rojstva slovenske mistikinje Magdalene Gornik z Gore nad Sodražico – nas je spomnil njen spoštovalec Franci Stéban iz Zagorja ob Savi. Spada med tiste, in vse več jih je, ki radi poromajo na Magdalenin grob. Tudi svojo 88-letno mamo Vido je Stéban le malo pred njeno smrtjo popeljal na Goro.

V zvezi z Magdalenino smrtjo, umrla je 23. februarja 1896, je ohranjen spomin, da je njene bližnje, vse po vrsti revne, skrbelo zavoljo pogostitve pogrebcev. Zaman jih je umirajoča mirila, naj si ne delajo skrbi, saj bo že Bog poskrbel, da bo vse prav. In res, namedlo je ogromno snega pa pritisnil oster mraz, da se je pri odprtem grobu zbralo le osem pogrebcev.

Nosila stigme

Med obiski na Gori je Stéban slišal še druge zanimivosti. Tako na primer, da je, ko je grob pripravljali za pokop Magdaleninega sorodnika, grobarjeva lopata razkrila »njene kosti in lobanjo, ki je bila vijolično-modre barve«. Magdalena je tudi napovedala: »Šesti rod po moji smrti (to smo mi zdaj) bo vse več ljudi, ki se bodo v težavah s priprošnjo zatekali k njej, uslišanih.«

Bila je sodobnica drugega čudodelnika, župnika Jurija Humarja (1819–1890), čigar grob na Primskovem prav tako obiskujejo mnogi častilci.

Magdalena je 47 let živela brez zemeljske hrane, doživljala je pogosta zamaknjenja. Na svojem telesu je nosila stigme, znamenja Kristusovih ran. Starogrška beseda stigma pomeni znamenje, s kakršnim so v starem veku gospodarji zaznamovali lastništvo sužnja. Stigmo so sužnju najčešče vtisnili na čelo ali roko. Pri posebnih ljudeh, kakršen je bil na primer sveti pater Pij iz Pietrelcine (1887–1968), pa se stigme pojavijo kot mistična znamenja trpljenja s Kristusom. Magdalenine stigme so se še posebno močno pojavljale v velikonočnem času. Prikazuje jih edina ohranjena Magdalenina fotografija. Ker je nekaj pozneje tisk – pomotoma ali morda tudi hote – sliko Magdaleninih stigem zlorabil za ilustracijo člankov o prevarantski Ivani Jerovšek (1885–1919), bolj znani kot Vodiški Johanci, je unikatni in zato dragoceni posnetek slovesu mistikinje z Gore bolj škodoval, kot koristil. Med zamaknjenji ni prejemala nobene druge hrane razen mističnega obhajila in mističnih belih kroglic. Ti zunanji darovi pa so se v njenem življenju prepletali z izrednim, mističnim trpljenjem, s katerim je zadoščevala za žalitve božje ljubezni.

O fotografiji, trpljenju

»V ljubljanskem nadškofijskem arhivu so vsakomur dostopni vsi viri o Magdaleni Gornik, tega je 6800 strani,« je povedala teologinja Martina Kraljič, avtorica knjige o Gornikovi. Povedala je, da je njene zapiske in dopisovanja hranil duhovnik dr. Frančišek Lampe, ki je posnel tudi znamenito fotografijo s stigmami med zamaknjenostjo. V nekem dopisu je Magdalena sicer omenila, da ne želi, da bi fotografijo dajali v javnost.

Po šestih rodovih, kot je sama napovedala, zanimanje za mistikinjo z Gore narašča. Martinino knjigo ljudje lepo sprejemajo, obeta se ji bližnji izid pri ameriškem založniku v angleščini. Izšla je brošurica v nemščini. Molitev k Magdaleni je z dovoljenjem ljubljanske nadškofije poleg slovenščine dostopna v angleškem, nemškem in italijanskem prevodu.

Kraljičeva nas je presenetila z naslednjo pripombo: »Za življenja Gornikove so bile razmere v Cerkvi zelo podobne današnjim – verska mlačnost je bila zelo velika, čemur je precej botrovala tudi marčna revolucija 1848.« Pri Magdaleni so mnogi iskali oprijem iz negotovosti tistega časa: »Po nasvete so prihajali razni cerkveni in svetni dostojanstveniki, tudi iz tujine.«

Magdalena je na poseben, mistični način trpela in tako zadoščala za grehe drugih: »Nase je prevzemala bremena in trpljenje ljudi, ki ga je na svoj način izročala Bogu. Takega trpljenja kot Magdaleni Bog običajno ne da ljudem. Bremena nosimo na vsakemu lasten način. Pri njej pa je bila izbranost preverjena od Boga z njeno svobodno privolitvijo. Sama je dejala, da trpljenja ne gre iskati ne prositi zanj, ko pa pride, ga je treba sprejeti.«

Nenavadna jed iz nevidne roke

Pojav je znan iz svetega pisma in iz življenj nekaterih svetnikov, je o nenavadni jedi zapisala Martina Kraljič v knjigi o Magdaleni Gornik. Duhovnik Dominik Janež je pozorno opazoval, kako jo je prejela na viden način: »Dobila je pa vsako nedeljo zvečer proti koncu zamaknjenja neko jed iz neba; videlo se ni, kdo jo da, ali videla se je jed. Bila je belkaste barve, za fižolovo velikost, še manj, v ustih je narasla; v postnem času je je dobila manj. Posvetili smo večkrat z lučjo od vseh strani, da bi se bolje in natančneje videlo. Razdelila se ji je v ustih in po njenem použitju je bila zelo okrepčana; videlo se ji je, da je bila v obraz bolj rdeča, pomlajena.« Zapis opazovanja je takole sklenil: »Od kod je dobila to jed, naj si vsakdo razlaga, kakor si hoče. Mi smo to videli – roka, ki jo je delila, je bila nevidna.«

Pričevanja o uslišanjih

O cerkvenem postopku za morebitno Magdalenino razglasitev svetništva je Martina Kraljič povedala, da so zanj pomembne tudi uslišane priprošnje: »Dokumentirane morajo biti prepričljivo, šele potem lahko sledi prošnja za začetek postopka pri pristojni kongregaciji. Res pa je, da romanja na Magdalenin grob naraščajo, še posebno po letu 2004, ko so obnovili nagrobnik. Glas se širi tudi po zaslugi duhovnikov in uslišanj. Nadškof dr. Anton Stres je prelata dr. Franceta Oražma pooblastil kot odgovornega za zbiranje dokumentacije o Magdaleni Gornik, še posebno pričevanj o uslišanih prošnjah.« 

Deli s prijatelji