ANDRAŽ: RUTINA, KI UBIJA
Minister s to objavo razburil veliko družin, napako je zdaj priznal
V videu je ministrstvo za delo idealiziralo, kakšno je videti delo od doma.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic, Delo
Obdobje epidemije je na glavo postavilo dotlej dokaj organiziran način dela. Starši so se znašli pred izzivom, kako uskladiti delo od doma in šolanje otrok doma. Ni videti, da bi se razmere še letos vrnile v stare tirnice. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so konec tedna objavili 44 sekund dolg video posnetek z naslovom Kako je delati od doma tistim z družino? in z njim razburili številne družine.
Kratki video, ki so ga na ministrstvu pozneje izbrisali, prikazuje fotografije srečnih in sproščenih ljudi, oblečenih v prijetna in udobna oblačila. Na posnetku navajajo, da je delo od doma »praviloma pozitivna« izkušnja, saj usklajuje poklicno in družinsko življenje, oseba pa ne izgublja časa za prevoz. »Zjutraj nam ni treba hiteti, v miru lahko zajtrkujemo, delamo in se učimo v udobnih oblačilih ...,« je bilo navedeno.
Posnetek je naletel na številne negativne kritike, zlasti zaradi simbolno uporabljenih fotografij, na katerih so ljudje srečni in nasmejani, dom pa je lepo urejen kot iz sanj.
Z ministrstva, ki ga vodi Janez Cigler Kralj, so nam odgovorili, da so video umaknili in se prizadetim opravičili. Kot pravijo, namen videa ni bil idealiziranje dela od doma. »Ker so zlasti simbolno uporabljene fotografije v videu izzvale veliko, tudi negativnih, komentarjev, ki pa se večinoma niso nanašali na ureditev dela na domu, kar spada pod našo pristojnost, smo video umaknili. Vsem, ki jim je video morda povzročil negativne občutke in stiske, se za to opravičujemo. To ni bil namen. Zavedamo se, da so trenutne razmere izjemno zahtevne in se vsem staršem, ki delajo od doma, zahvaljujemo za njihov trud.«
»Video, ki je bil objavljen na družbenih omrežjih, je bil del serije materialov, namenjenih ozaveščanju o delu od doma,« so nam pojasnili z ministrstva. S kratkimi filmi želijo prikazati »izzive in priložnosti dela od doma ter naših korakov v smeri olajšanja tega dela«.
Kmalu po objavi simpatičnega videa se je na družbenem omrežju oglasil Andraž K., ki meni, da bi ministrstvo sredstva, ki so bila porabljena za video, raje namenilo »otrokom brez brez sredstev, brez potrebne opreme, da približno dostojno preživijo tole obdobje«.
Andraž je opisal, kako je pri njih doma videti delo od doma. Zapis objavljamo v izvirniku (nelektoriran):
Kratki video, ki so ga na ministrstvu pozneje izbrisali, prikazuje fotografije srečnih in sproščenih ljudi, oblečenih v prijetna in udobna oblačila. Na posnetku navajajo, da je delo od doma »praviloma pozitivna« izkušnja, saj usklajuje poklicno in družinsko življenje, oseba pa ne izgublja časa za prevoz. »Zjutraj nam ni treba hiteti, v miru lahko zajtrkujemo, delamo in se učimo v udobnih oblačilih ...,« je bilo navedeno.
Posnetek je naletel na številne negativne kritike, zlasti zaradi simbolno uporabljenih fotografij, na katerih so ljudje srečni in nasmejani, dom pa je lepo urejen kot iz sanj.
Minister se je opravičil, namen ni bil idealiziranje dela od doma
Z ministrstva, ki ga vodi Janez Cigler Kralj, so nam odgovorili, da so video umaknili in se prizadetim opravičili. Kot pravijo, namen videa ni bil idealiziranje dela od doma. »Ker so zlasti simbolno uporabljene fotografije v videu izzvale veliko, tudi negativnih, komentarjev, ki pa se večinoma niso nanašali na ureditev dela na domu, kar spada pod našo pristojnost, smo video umaknili. Vsem, ki jim je video morda povzročil negativne občutke in stiske, se za to opravičujemo. To ni bil namen. Zavedamo se, da so trenutne razmere izjemno zahtevne in se vsem staršem, ki delajo od doma, zahvaljujemo za njihov trud.«
»Video, ki je bil objavljen na družbenih omrežjih, je bil del serije materialov, namenjenih ozaveščanju o delu od doma,« so nam pojasnili z ministrstva. S kratkimi filmi želijo prikazati »izzive in priložnosti dela od doma ter naših korakov v smeri olajšanja tega dela«.
Zgodba Andraževe družine: Oba z ženo imava službo in štiri šoloobvezne otroke
Kmalu po objavi simpatičnega videa se je na družbenem omrežju oglasil Andraž K., ki meni, da bi ministrstvo sredstva, ki so bila porabljena za video, raje namenilo »otrokom brez brez sredstev, brez potrebne opreme, da približno dostojno preživijo tole obdobje«.
Andraž je opisal, kako je pri njih doma videti delo od doma. Zapis objavljamo v izvirniku (nelektoriran):
Dva imava službo na polno in 4 šoloobvezne otroke (2., 5., 8., 9. razred) v treh šolah - trije sistemi dela. Najmlajši potrebuje 100% pozornost glede šole (posebne potrebe), drugi rabi dobro kontrolo, ker ima slab fokus, starejša sta pretežno samostojna. elala sva od doma in že to, kako se razporediti, je bilo kar podvig, čeprav je štirisobno stanovanje. Tisti teden, ko sta tamala pri mami, sem uspel za službo "not prinest". Prvi val smo se navajali, iskali kombinacije. Danes jaz v spalnici, jutri imam predstavitve rabim mizo, pojutrijšnjem klice ves dan, itn.
Po tednu te hrbet boli, ne glede na lokacijo. Ljudje smo družabni ampak potrebujemo tudi svoj prostor, svoj mir, v glavi je potrebno ločiti službo od družine. Potrebujemo počitek. Meje so se brisale. Oba sva kuhala, redko smo naročali, sva pospravljala, prala, delala z otroki, jih vozila ven.
Vikendi so bili za počitek in kuharijo na zalogo. Zvečer si komaj čakal spanje, nežnosti so bile luksuz. Po mesecu je bila to rutina, ki je ubijala. Šli smo si na živce, kljub ljubezni. Utrujenost je špricala skozi vse pore. Komaj smo čakali, da se nismo ukvarjali en z drugim. Pa sva to zelo ozavestila, delala po najboljših močeh, se pogovarjala, sprva med sabo, potem še z drugimi. Na srečo v bloku živimo v pritičju, uredili smo si par kvadratov na odprtem, da sva otroke spravila na zrak in
za vrata, da jih nisva poslušala. Rada jih imava nepopisno ampak sensory deprivation prostor je podcenjen. Ritem kuča-poso je po drugi strani otopel vse čute. Poleti malo prišli k sebi, verjamem pa da bo potrebno še dosti časa, da se skockamo na normalo.
Otrok nama je najbolj žal. Zaprti, brez direktnih stikov, prijateljev, le prek telefonov in Fortnitea. Mesece se trudiš, da so čimmanj na zaslonih, zdaj še šola to zahteva. Zmanjka iger in knjig, ti daješ zadnje atome od sebe, da to ni stran vržen čas. Drugi val hodi ona v pisarno, kjer je sama, samo ato, da si ne skačeva po glavah.
Tu pa tam grem tudi jaz, zato da ne gledam iste stene 16 ur na dan. Na istem stolu delam, šolam, jem, čakam. 0730 vstanemo, sledi zajtrk, otroke zbobnat na kup, pojest, zoom-zoom-zoom! Tri ure mi gre za nujne stvari za šolo, razen če imamslužbeni klic kdaj. Internet pada. 1130 zjutraj. Iz zmrzovalnika si vzameš meal prep, dopolniš s prikuho, narediš juho, vmes službeni call na brezžične slušalke, jezijo se ker ne vedo od kod moteč hrup, ti pa sekljaš čebulo... Ups! Evo, še solata, kosiloooo! Poješ. Ura je 1330.
Pospraviš, pregledaš šolo od tamalih sicer štala, hočeš nočeš. Otrok bo zmeraj otrok, hitreje se utrudi od tebe. 1500 Fjaka, boom! Greš delat, otroci so fraj, miru ni. Pa je 1630. Pride žena, čau čau, kako je, kaj rabimo?, gremo ven! Uro na dan, sicer se energija horde kopiči in je vedno glasneje. 1830. Večerja, druženje, zbereš energijo za malo zabave. 2030 se usedeš, pospraviš, otroke naženeš v sobe, počistiš, pospraviš. Doštukaš za službo. Enkrat na teden greš popoldne v trgovino in po kar še manjka.
Dostikrat si tako utrujen, da spanje ne gre kar tako. Daš prat, spucaš kopalnico, neseš smeti. 2200 tuš, postelja, z malo sreče zzzzzz. Vikend? Otroci seveda ne spijo do 1000 ampak zajtrk si sami pripravijo komplet. Gremo ven, zmatrat jih je treba, zraka se morajo nadihati. Stran od ljudi. Ampak vsi ljudje mislijo in želijo podobno. Kosilo, naredi dvojno, pol gre v zmrzovalnik.
Zvečer movie night, kokice, smeh še premoremo. V nedeljo pa po vremenu. Deževni dnevi so dvojno naporni. Kje je tržnica? Kje je druženje? Kje je širša družina? Prijatelji? Počitnice, izleti? Kje akcija, sprememba! Jutri? Kdo ostane doma?
Po tednu te hrbet boli, ne glede na lokacijo. Ljudje smo družabni ampak potrebujemo tudi svoj prostor, svoj mir, v glavi je potrebno ločiti službo od družine. Potrebujemo počitek. Meje so se brisale. Oba sva kuhala, redko smo naročali, sva pospravljala, prala, delala z otroki, jih vozila ven.
Vikendi so bili za počitek in kuharijo na zalogo. Zvečer si komaj čakal spanje, nežnosti so bile luksuz. Po mesecu je bila to rutina, ki je ubijala. Šli smo si na živce, kljub ljubezni. Utrujenost je špricala skozi vse pore. Komaj smo čakali, da se nismo ukvarjali en z drugim. Pa sva to zelo ozavestila, delala po najboljših močeh, se pogovarjala, sprva med sabo, potem še z drugimi. Na srečo v bloku živimo v pritičju, uredili smo si par kvadratov na odprtem, da sva otroke spravila na zrak in
za vrata, da jih nisva poslušala. Rada jih imava nepopisno ampak sensory deprivation prostor je podcenjen. Ritem kuča-poso je po drugi strani otopel vse čute. Poleti malo prišli k sebi, verjamem pa da bo potrebno še dosti časa, da se skockamo na normalo.
Otrok nama je najbolj žal. Zaprti, brez direktnih stikov, prijateljev, le prek telefonov in Fortnitea. Mesece se trudiš, da so čimmanj na zaslonih, zdaj še šola to zahteva. Zmanjka iger in knjig, ti daješ zadnje atome od sebe, da to ni stran vržen čas. Drugi val hodi ona v pisarno, kjer je sama, samo ato, da si ne skačeva po glavah.
Tu pa tam grem tudi jaz, zato da ne gledam iste stene 16 ur na dan. Na istem stolu delam, šolam, jem, čakam. 0730 vstanemo, sledi zajtrk, otroke zbobnat na kup, pojest, zoom-zoom-zoom! Tri ure mi gre za nujne stvari za šolo, razen če imamslužbeni klic kdaj. Internet pada. 1130 zjutraj. Iz zmrzovalnika si vzameš meal prep, dopolniš s prikuho, narediš juho, vmes službeni call na brezžične slušalke, jezijo se ker ne vedo od kod moteč hrup, ti pa sekljaš čebulo... Ups! Evo, še solata, kosiloooo! Poješ. Ura je 1330.
Pospraviš, pregledaš šolo od tamalih sicer štala, hočeš nočeš. Otrok bo zmeraj otrok, hitreje se utrudi od tebe. 1500 Fjaka, boom! Greš delat, otroci so fraj, miru ni. Pa je 1630. Pride žena, čau čau, kako je, kaj rabimo?, gremo ven! Uro na dan, sicer se energija horde kopiči in je vedno glasneje. 1830. Večerja, druženje, zbereš energijo za malo zabave. 2030 se usedeš, pospraviš, otroke naženeš v sobe, počistiš, pospraviš. Doštukaš za službo. Enkrat na teden greš popoldne v trgovino in po kar še manjka.
Dostikrat si tako utrujen, da spanje ne gre kar tako. Daš prat, spucaš kopalnico, neseš smeti. 2200 tuš, postelja, z malo sreče zzzzzz. Vikend? Otroci seveda ne spijo do 1000 ampak zajtrk si sami pripravijo komplet. Gremo ven, zmatrat jih je treba, zraka se morajo nadihati. Stran od ljudi. Ampak vsi ljudje mislijo in želijo podobno. Kosilo, naredi dvojno, pol gre v zmrzovalnik.
Zvečer movie night, kokice, smeh še premoremo. V nedeljo pa po vremenu. Deževni dnevi so dvojno naporni. Kje je tržnica? Kje je druženje? Kje je širša družina? Prijatelji? Počitnice, izleti? Kje akcija, sprememba! Jutri? Kdo ostane doma?
