PAPEŽI IN SLOVENCI

Med barbari in divjaki

Objavljeno 08. april 2015 15.28 | Posodobljeno 08. april 2015 15.28 | Piše: Drago Medved
Eden največjih humanistov 15. stoletja Enej Silvij Piccolomini je postal papež Pij II. S slovenskim ozemljem, življem in Cerkvijo je imel tesne stike. Bil je tržaški škof, trikrat je bil v Ljubljani, župnijo pri Slovenj Gradcu je dobil za komendo.
Pij II. in Friderik III.

Ljudje vrednotimo dogodke in podobe v spominu po intenzivnosti glede na časovno distanco. Zato nam je v tem pogledu najbližji papež Janez Pavel II., ki je kot prvi sveti oče sodobnega sveta obiskal našo novo domovino Slovenijo maja 1996 na svoj 76. rojstni dan. Tega leta je bilo več pomembnih obletnic: 1250 let je minilo od začetka krščanstva na slovenskih tleh, 1200 od oglejsko-čedadske sinode, ki je pomenila začetek misijonarstva in pastorale na Slovenskem, in 1000 od nastanka Brižinskih spomenikov. Potem je še enkrat obiskal našo državo, septembra 1999 je v Maribor prinesel vest, da je razglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega.

Dvakrat oče

Ni pa bil to prvi papež, ki je obiskal naše kraje. Omenimo Marcelina, ki sicer ni bil nikoli pri nas, imamo pa iz njegovega časa prve zgodovinsko zanesljive podatke o krščanstvu na slovenskih tleh. Drugega novembra 303 (ali 304) je mučeniške smrti kot žrtev Dioklecijanovega preganjanja umrl škof iz Petovione (z današnjega Ptuja) Viktorin.

V 15. stoletju je po naših krajih večkrat potoval Enej Silvij Piccolomini, zaupnik cesarja Friderika III., humanist, diplomat, geograf, etnolog in zgodovinar. Lahko bi rekli, da je bil glede na življenjski slog človek renesančnega duha in nič kaj nedovzeten za ženske čare. Pozneje je postal koprski škof in nato še papež v Rimu z imenom Pij II. Znano je tudi, da je imel dva otroka.

Piccolomini Enea Silvio je bil humanist, diplomat, historiograf, lahko bi mu rekli tudi etnograf in geograf, rojen 15. oktobra 1405 v Corsignanu, jugovzhodno od Siene, v obubožani plemiški rodbini, umrl pa je kot papež Pij II. v noči na 15. avgust 1464 v Anconi. Študiral je v Sieni in Firencah ter postal eden najpomembnejših zastopnikov in pospeševalcev humanizma v 15. stoletju. Bil je diplomat v dvorni pisarni cesarja Friderika III., škof v Trstu (1449–1456) in Sieni ter hkrati papeški nuncij za avstrijske dežele na cesarskem dvoru. Leta 1453 je po cesarjevem priporočilu od papeža Nikolaja V. prejel župnijo sv. Pankracija v Starem trgu pri Slovenj Gradcu za komendo. Leta 1456 je postal kardinal, 19. avgusta 1458 je bil izvoljen za papeža. Leta 1444 je s cesarjem prepotoval Štajersko, Koroško in Kranjsko ter bil januarja in februarja v Ljubljani, od tam sta datirani dve njegovi pismi. Kot ponosni humanist je 16. aprila 1444 glede na to potovanje v nekem pismu zapisal, da je bil na »sredi med barbari in divjimi ljudstvi«. Ko je bil tržaški škof, je bil znova v prestolnici. V času škofovanja v Trstu je obiskal naše kraje zlasti na Krasu in v Vipavski dolini. Ta čas lepo opisuje Alojz Rebula v romanu Zeleno izgnanstvo.

Sultanu je poslal pismo, v katerem je razložil krščanstvo in izpodbijal Koran.

Celjski v želodcu

Kot kardinal je svetoval cesarju ustanovitev ljubljanske škofije, ki jo je kot papež potrdil 6. septembra 1462 z bulo, izdano v Pienzi, kakor je preimenoval svoje rojstno mesto. Za prvega ljubljanskega škofa je postavil svojega prijatelja Sigismunda Lamberga. V svojem zemljepisnem, z zgodovinskimi ekskurzi prepletenem delu De situ Europae piše o Bosni, Dalmaciji, Hrvaški, Istri, Kranjski, Koroški in Štajerski. V poglavju o Koroški opisuje ustoličenje koroških vojvod.

Za našo zgodovino so pomembna Enejeva poročila o celjskih grofih. Te omenja v svojih pismih, političnih govorih in drugih delih, vendar je bil večkrat močno pristranski, saj je znano, da je imel Celjske v želodcu. Kljub temu pa si ni mogel kaj, da ne bi o knezu Ulriku II. zapisal tudi pozitivnih sodb ter ga označeval kot razumnega in pametnega moža. Prav tako je o Barbari napisal, da je lepotica, ki ji ni para.

Leta 1444 je v Ljubljani srečal svojega somišljenika in verjetno prijatelja, škofa Martina. Med Piccolominijevimi sogovorniki je bil še stiški opat Matej Zaletel, ki se je podobno kot Piccolomini in škof Martin udeležil baselskega koncila. V Ljubljani se je dobro seznanil s turško nevarnostjo, saj so Turki že leta 1415 prodrli vse do slovenske prestolnice in bili resna grožnja Evropi. Ni izključeno, da je Piccolomini že tu začel oblikovati misel o obrambi krščanske Evrope, ki je pozneje odigrala pomembno vlogo v času njegovega papeževanja. Nemški zgodovinar Johannes Helmrath ga je imenoval kar za »očeta evropske misli« oziroma evropske identitete.

V Dutovljah 
na Krasu

Imenovanje za škofa ga je doletelo v Ljubljani. Da se je tu dobro počutil, dokazuje dejstvo, da se je v kranjsko deželno glavno mesto vrnil še dvakrat kot tržaški škof, in sicer 1449. in 1451.

Piccolomini je bil edini papež, ki se je, preden se je povzpel na Petrov sedež, na terenu osebno seznanil z razmerami v delu notranjeavstrijskih dežel, kjer so živeli Slovenci. Pregledno razstavo o njegovem življenju, delu in dosežkih je pripravila Branka Sulčič - Sulli 2012. v Ljubljani.

Leta 1459 je v Mantovi sklical kongres evropskih knezov in jih nagovarjal k skupnemu boju proti Turkom. Turškemu sultanu je poslal osebno pismo, v katerem mu je razložil krščansko vero in izpodbijal Koran. Leta 1463 je znova pozival h križarski vojni proti Turkom in je celo kljub bolezni želel sodelovati v njej. Križarji naj bi odpluli iz Ancone, a tam ga je doletela smrt, preostali pa so si oddahnili in odšli domov. Pričakoval je namreč 300.000 križarjev, prišlo pa je le okoli 30.000 odsluženih najemnikov z vseh vetrov. Njegova goreča želja, da bi osvobodil Konstantinopel, se ni uresničila.

Spomin na Pija II. imajo tudi v Dutovljah. Tamkajšnja cerkev je posvečena sv. Juriju. Zgrajena je bila 1450. in posvečena 13. julija istega leta. Posvetil jo je tržaški škof Enej Silvij Piccolomini. Na desni strani ob glavnem vhodu je njegov doprsni kip.

Pij II. je bil, pravijo, najbolj renesančni papež. Močno si je prizadeval za edinost vseh kristjanov in zgodovina ga šteje za enega najpomembnejših papežev. 

Podpiral sorodnike

image

Pija II. opiše Albert Christian Sellner v knjigi Večni koledar papežev (str. 38), kjer med drugim lahko preberemo: »Papež je postal šele po dokaj razgibanem življenju, potem ko se je končno naveličal venerinih radosti. Ta občudovalec antičnih pisateljev, pisec erotičnih romanov in nekdanji pisar protipapeža Feliksa V. je razočaral humaniste, ki so si še za Nikolaja V. izbrali Rim za svojo domovino. Raje je podpiral svoje množično sorodstvo v Sieni kot pa revne pesnike in ušive pisune. Tudi sv. Katarina Sienska je bila kanonizirana po njegovi zaslugi.« 

 

Deli s prijatelji