SELA PRI DOLENJSKIH TOPLICAH – To je zgodba o neskončni in brezmejni ljubezni, ki je ne morejo uničiti niti največje ovire na tem svetu. Niti najzahtevnejši vzponi, tisti himalajski, niti najgloblji pristanki, takšni marianski, ko je oče nenadoma izgubil lastnega sina. To je zgodba o iskanju poslednjega sinovega pogleda, njegovega koraka in zadnjega krika, potem ko je za vselej omahnil v nedrje himalajskega prekletstva, 800 metrov globoko. To je zgodba o očetu, ki se mu ni uspelo posloviti od sina. Je zgodba o iskanju Andrejevega groba.
Zla slutnja
Marjan Markovič se večkrat zazre v uokvirjeno razglednico, ki visi v njegovi osebni knjižnici. Tudi tokrat se je.
Hiša na Selih pri Dolenjskih Toplicah je bila tistega milenijskega poletja še debelo v izgradnji, pa čeprav je poštar že nosil prve pošiljke. Neka razglednica je prav klavrno ležala v luži. Marjan jo je zagledal, se približal in zagledal sliko. Na njej je bila upodobljena žalostna nepalska punčka. »Pozdrav iz Himalaje od brata in sina,« je pisalo zadaj. Marjan je, ko je to videl, v hipu prebledel, njegov očetovski čut mu je prerokoval najslabše. »Andrej, tebe ne bomo več videli,« mu je nenehno govorilo.
Ni minilo teden dni, bilo je 6. oktobra, ko je pri nekom ravno pomagal vlivati tlakovce. »Naproti je prihajala hči,« se je rosnih oči spominjal. »Andrej?« jo je takoj vprašal, kot da bi že prej slutil. Ni se motil. Andreja Markoviča, njegovega 24-letnega sina, enega najboljših alpinistov, so tri dni zatem našli in ga za vselej spustili v ledno razpoko.
Če bi telefonske zveze pod 7350-metrskim južnim vrhom Jongsanga takrat delovale, bi Andrej preživel. Vodja odprave Andrej Štremfelj je pri Andrejevem sestopu namreč opazil, da sta s kolegom Urbanom Ažmanom preveč zašla.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Odpravili so se natančno po Andrejevih stopinjah, spali v istih hotelih, kočah, šotore imeli na identičnih krajih, potovali prav tam, kjer je leta 2000 potoval tudi Andrej
Ko je Marjan Markovič leta 2006 našel sinov grob, ga je pozval nov klic, klic najvišjih vrhov sveta. Nemara je poskušal s tem nadaljevati sinovo poslanstvo, tega nam ni povedal. Je pa letošnjega 3. avgusta postavil nov dolenjski mejnik: postal je namreč Dolenjec, ki je stopil najvišje. Do letos je bil to njegov sin Andrej (7350 m), odslej je to Marjan, ki jih bo kmalu štel 59. Osvojil je 7546 metrov visok vrh Muztag Ata (tudi Muztagata). »Z njega sem lahko zrl naravnost v K2. Na vrhu sem bil debelo uro, nebo je bilo tako modro, kot še nikoli doslej, kirgiška puščava pa na dlani.« Pravi, da se je počutil sposobnega tudi za najvišjo točko sveta, Mount Everest.
