PAZITE OČITNE ZNAKE

Marjan Menger na robu smrti, zdaj svari ljudstvo

Marjan Menger opozarja, kako pomembno je, da poznamo znake infarkta. Sam jih je začutil na rokometni tekmi.
Fotografija: Po posegu FOTO: Osebni arhiv
Odpri galerijo
Po posegu FOTO: Osebni arhiv

Če ne bi Marjan Menger poznal znakov srčnega infarkta, ga danes verjetno ne bi bilo več med živimi. »S svojo zgodbo želim opozoriti ljudi, da bi bili pozorni na svoje počutje, sploh tiščanje v prsih in rami. Ob najmanjšem sumu, da bi lahko šlo za infarkt, naj nemudoma poiščejo zdravniško pomoč. Žal danes infarkt zaradi vse bolj stresnega načina življenja ne ogroža le starejših, pač pa vse mlajše, celo 20- in 30-letnike,« pravi 51-letnik iz Dolenjskih Toplic, sicer inšpektor ter vodja medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Mirna Peč, Žužemberk in Dolenjske Toplice.
Z zdravnico dr. Leno Ražen, ki je vodila njegovo oživljanje v novomeški bolnišnici. FOTO: Osebni arhiv
Z zdravnico dr. Leno Ražen, ki je vodila njegovo oživljanje v novomeški bolnišnici. FOTO: Osebni arhiv

Od lani ima dva rojstna dneva: prvega ima junija, drugega pa praznuje 16. aprila, ko je preživel srčni infarkt. Danes posledic skorajda nima, le da mora vsak dan jemati sedem različnih zdravil.
 

Zapeklo ga je v rami


Marjan je bil od nekdaj športnega duha, rad se je rekreiral, veliko je hodil po Gorjancih ter bližnjih hribih, en dan v tednu pa je bil rezerviran za rokometne veterane, kjer so si torkove večere krajšali s tenisom in rokometom.

»Na tej rekreaciji nikoli nisem čutil nobene bolečine, nikoli me ni tiščalo v prsih oziroma pri srcu. Tudi tisti torek je bil dan kot vsak drug. Zjutraj služba, zvečer pa rokomet. Ampak že na začetku me je pekla leva rama, občutek je bil tak, kot bi me ožgala meduza. Kljub temu sem normalno tekal po igrišču, še celo zadnja dva gola sem dal, mi je pa dvakrat postalo slabo. Ko sem šel pod tuš, me je rama še kar pekla, potem sem se sesedel. Začel me je oblivati mrzel pot, v prsnem košu pa me je začelo stiskati, kot bi me nekdo močno zategoval s pasom. Dvakrat se je to ponovilo. Naenkrat mi je tudi zmanjkalo moči, niti nogavic si nisem mogel obuti. Vsi kolegi so že šli, z mano je bil le Marjan Kukman. In v tistem me je prešinilo, kaj mi je o simptomih nekaj mesecev prej razlagal Mitja Zupančič, ki je tudi sam doživel infarkt,« se spominja Dolenjec. »'Kuli, takoj me pelji na urgenco, pa hitro vozi,' sem mu naročil. Takrat se je bolečina v prsnem košu le še stopnjevala in občutek sem imel, da me hoče raztrgati. Začutil sem tudi aritmijo. Na urgenci je prijazna medicinska sestra sicer zahtevala še zdravstveno kartico, jaz pa sem lahko le rekel, da me neznosno boli. Naročili so mi, naj počakam, da me pokličejo v triažo. Pa nisem čakal. Sam sem odprl vrata, roko stegnil proti zdravnici in le ponavljal, kako boli. V tistem me je zmanjkalo.«
 

Pet minut mrka


Na urgenci je zavladal alarm. Potrebno je bilo oživljanje tako z defibrilatorjem kot s fizično masažo srca. Po petih minutah so se pojavili vitalni znaki. Ker v Novem mestu koronografijo opravljajo le dopoldne, so morali Marjana hitro stabilizirati in pripraviti na nujno vožnjo do Ljubljane, kjer ga je že čakala zdravniška ekipa z zdravnikom Luko Liparjem na čelu, ki je bil, ko je dobil nujen poziv, prav tako na rekreaciji.
Marca se je vrnil na delo, sicer zdaj za polovični delovni čas. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Marca se je vrnil na delo, sicer zdaj za polovični delovni čas. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

»Začeli so na žili na roki in šli po njej do srca. Vstavili so eno žilno opornico, in sicer čisto na zadnjem možnem mestu, kjer še lahko vstavijo opornico, sicer bi morali delati žilne obvode. Naslednjega dne sem se vrnil v bolnišnico v Novo mesto in dr. Rafko Kapš mi je rekel, da sem imel res izredno srečo, da sem akutni infarkt doživel v bolnišnici, pa še v tem primeru so mi pripisovali 50-odstotno možnost preživetja. Če bi me to doletelo na igrišču, mi ne bi bilo pomoči,« se zaveda resnosti situacije in doda, da je še kako hvaležen vsemu medicinskemu osebju, ki je sodelovalo tako pri reanimaciji kot poznejši rehabilitaciji, saj so ga z izjemno strokovnostjo in požrtvovalnostjo vrnili v življenje, ki ga lahko zdaj živi tako rekoč brez omejitev.
 

Nehal kaditi


Ko danes išče vzroke za infarkt, meni, da je šlo za skupek dejavnikov, med katerimi pa je imel verjetno odločilno vlogo stres. Ima urejeno življenje, ljubečo družino, ženo Ivico ter tri otroke, Mateja, Emo in Davida, so pa srčno-žilne bolezni v družini dedne, infarkt je, preden je dočakal abrahama, doživel tudi Marjanov dedek, potem pa dočakal 91 let, pri Marjanu sta svoje naredila sodobno življenje in stres.


»Kot inšpektor sem bil ves čas pod pritiskom. Čeprav imam delo rad, posel ni enostaven, in čeprav sem mislil, da sem se teh napetosti nekako rešil z rekreacijo, se to kljub vsemu nekje nabira,« je razmišljal in dodal, da je prej občasno, sploh v družbi, rad prižgal kakšno cigareto. Od lanskega 16. aprila se to ni več zgodilo, rad pa pri kosilu spije kozarec dobrega cvička ali modre frankinje.
 

Zgodba o sobi 15


Marjan je po operaciji 10 dni preživel v novomeški bolnišnici in tu se je rodila posebna pozitivna zgodba o sobi 15. Ta soba je tako povezala nekaj pacientov, da so stkali pravo prijateljstvo. To so Žan Turk, Matjaž Rogelj, Davorin Laznik, Marjan Menger ter že pokojna Alojz Črnič in Jure Cekuta Jurček. Po Alojzovi smrti so šli skupaj Lojzu prižgat svečko v Pribince in se ob tej priložnosti srečali z njegovim sinom Tomažem in vnukom Matjažem. Obljubili so si, da se še srečajo … In ob tej priložnosti, ko je nastala tudi fotografija, ki jo objavljamo, so znova obujali spomine na sobo upanja ter na »svojo« zdravnico dr. Leno Ražen, ki jo pridno obveščajo o svojem stanju.


Ražnova je tudi vodila Marjanovo reanimacijo.
Marjan je po infarktu potreboval več mesecev, da si je opomogel, marca letos se je vrnil tudi na delo. »Srce je bilo zaradi oživljanja otrplo, shujšal sem za 14 kilogramov, tudi moči mi je pobralo, še vedno pa se zaradi podoživljanja vsega, kar se je dogajalo tistega večera, soočam s posttravmatskim stresnim sindromom,« našteva sogovornik, ki mu je ta huda življenjska izkušnja spremenila pogled na življenje. Več se giba, veliko hodi, v povprečju vsak dan naredi 10 kilometrov, vzame si več časa zase in za ljudi okoli sebe. »Dr. Kapš mi je rekel, da mi ni treba več igrati lota, ker sem aprila lani zadel osmico, ne le sedmice, saj sem se znova rodil. Ampak še bom igral loto, in če bom slučajno zadel večji dobitek, bom zagotovo kak aparat kupil novomeški bolnišnici. V zahvalo, ker so mi rešili življenje,« pribije. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije