HABITATI
Mali divjadi v Slovenskih goricah bije zadnja ura
Habitati za jerebico, fazana, zajca in prepelico so uničeni.
Odpri galerijo
Jerebica
»Poljske jerebice, od nekdaj naravne zaveznice kmeta, v osrednjem delu Pesniške doline ni več, razmer za obstoj pa nima več niti druga mala divjad. Včasih je nekaj zavetja našla ob obraščenih vodotokih, zlasti melioracijskih jarkih.
A tudi tam ne bo mogla preživeti, saj se jih vse bolj čisti. Ob jesenski setvi se je to vnovič zgodilo in lovci zaman opozarjamo, da bi vsaj nekaj zelenja s kakšnim drevesom ali manjšim grmiščem lahko le ostalo.«
To je del alarmantnega opozorila lovskega mojstra Marjana Toša iz Lovske družine Dobrava v Slovenskih goricah, namenjenega kmetom, kmetijskemu in okoljskemu ministrstvu in vsem, ki upravljajo prostor, da pri urejanju vodotokov in kmetijske krajine pozabljajo, da je treba pri tem ohranjati habitate za prosto živeče divje živali.
Goloseki ali požiganje remiz, uničevanje mejic oziroma dreves, grmovja in visokih trav ob jarkih, vodotokih in mejah posameznih kmetijskih posestev namreč jerebicam, fazanom, poljskim zajcem, racam in drugim živalim jemlje zatočišče, vir hrane in gnezdišče.
Poljska jerebica, ki ima številne naravne sovražnike (lisica, šakal, ujede), hkrati pa so jo prizadele še velike spremembe v kmetijstvu in kmetijskem prostoru (velikopovršinska monokulturna kmetijska pridelava, uporaba kemičnih zaščitnih sredstev, številna in hitra mehanizacija, manjši delež ozimnih žit v kmetijski pridelavi), je zaradi množičnega izginjanja nižinske grmovne vegetacije, v katero se zateka zlasti v hudih zimah, na robu izginotja.
Podobna usoda grozi prepelici in fazanu, ki ju je vse manj zaradi prezgodnje in prepogoste košnje (do sedemkrat na leto!), negativno pa nanju vplivata tudi pomladansko požiganje zaraslih površin in mulčenje.
A pred dnevi so lovci lahko spet le nemo opazovali čiščenje melioracijskega jarka med Brengovo in Verjanami.
Poseg je bil sicer potreben, a lahko bi bil milejši in tudi v dobro divjih živali. In 14. oktobra se je podobno zgodilo med Čagono in Spodnjimi Verjanami. Jarek je ostal brez podrasti, z nekaj umazane vode in brez enega samega grmička ali drevesa. Podobno so ogolili nekdanje območje lenarške Črete, že lani pa so v predelu Spodnje Verjane–Spodnja Senarska izgubili še zadnjo remizo in z njo zadnjo kito jerebic.
Po hidromelioracijah je pusta tudi dolina Andrenškega potoka v občini Cerkvenjak. Pesniška dolina tako med Pesnico in Ptujem postaja eno veliko polje z monokulturami pšenice, koruze, oljne repice in soje.
Prihodnost za malo divjad ni obetavna, saj še naprej prevladuje intenzivna pridelava na velikih površinah, v bitkah za kmetijske spodbude pa so zmagovalci veliki intenzivni kmetje na severovzhodu države. Mejic, to je od dva do štiri metre širokih in več deset metrov dolgih pasov dreves in grmovja, kmetje ne vidijo kot nekaj pozitivnega, temveč kot pas, ki odžira kmetijske površine. Da so habitat in vir hrane za ptice, čebele in druge prostoživeče živali, da so migracijski koridorji, ki povezujejo različne habitate, jim ni mar.
Pozabljajo, da dajejo zaščito tudi pašnim živalim pred vročino in dežjem, zmanjšujejo spiranje hranil in fitofarmacevtskih ostankov v podzemne vode, ščitijo rodovitno zemljo pred vodno in vetrno erozijo, posevke in nasade pred vremenskimi vplivi, blažijo negativne vplive suše, da so zatočišče za kmetijstvo koristnih ptic in žuželk (opraševanje, biološko varstvo škodljivcev – ptice in plenilske žuželke) in odvračajo jelenjad in divje prašiče od kmetijskih površin.
V Nemčiji so to dojeli in mejice zasajajo nazaj. Pri nas pa le na papirju velja, »da si mora v kmetijski krajini lastnik zemljišča oziroma izvajalec del prizadevati za ohranjanje oziroma novo osnovanje skupin drevja in grmovja tako, da pusti najmanj eno desetino prvotne zarasti«.
Požgana remiza ne daje zatočišča jerebicam in drugi mali divjadi. FOTO: LZS
A tudi tam ne bo mogla preživeti, saj se jih vse bolj čisti. Ob jesenski setvi se je to vnovič zgodilo in lovci zaman opozarjamo, da bi vsaj nekaj zelenja s kakšnim drevesom ali manjšim grmiščem lahko le ostalo.«
To je del alarmantnega opozorila lovskega mojstra Marjana Toša iz Lovske družine Dobrava v Slovenskih goricah, namenjenega kmetom, kmetijskemu in okoljskemu ministrstvu in vsem, ki upravljajo prostor, da pri urejanju vodotokov in kmetijske krajine pozabljajo, da je treba pri tem ohranjati habitate za prosto živeče divje živali.
Jesenska podoba melioracijskega jarka v Pesniški dolini brez enega samega grmička ali drevesa FOTO: MARJAN TOŠ
Goloseki ali požiganje remiz, uničevanje mejic oziroma dreves, grmovja in visokih trav ob jarkih, vodotokih in mejah posameznih kmetijskih posestev namreč jerebicam, fazanom, poljskim zajcem, racam in drugim živalim jemlje zatočišče, vir hrane in gnezdišče.
Prepogoste košnje
Poljska jerebica, ki ima številne naravne sovražnike (lisica, šakal, ujede), hkrati pa so jo prizadele še velike spremembe v kmetijstvu in kmetijskem prostoru (velikopovršinska monokulturna kmetijska pridelava, uporaba kemičnih zaščitnih sredstev, številna in hitra mehanizacija, manjši delež ozimnih žit v kmetijski pridelavi), je zaradi množičnega izginjanja nižinske grmovne vegetacije, v katero se zateka zlasti v hudih zimah, na robu izginotja.
Podobna usoda grozi prepelici in fazanu, ki ju je vse manj zaradi prezgodnje in prepogoste košnje (do sedemkrat na leto!), negativno pa nanju vplivata tudi pomladansko požiganje zaraslih površin in mulčenje.
A pred dnevi so lovci lahko spet le nemo opazovali čiščenje melioracijskega jarka med Brengovo in Verjanami.
Člani Lovske zveze Slovenije so o tem razpravljali na Lovskem dnevu v Gornji Radgoni. Glavna ugotovitev je, da trenutna kmetijska politika, vključno z obstoječo shemo subvencijskih ukrepov, uničujoče vpliva na okolje. Dogaja se degradacija številnih ekosistemov. Lovci v nižinskih loviščih z ustvarjanjem, varovanjem in upravljanjem remiz sicer zagotavljajo zatočišča za divjad in za druge vrste organizmov, ki jih kmetijstvo neposredno ogroža, a to ni rešitev.
Poseg je bil sicer potreben, a lahko bi bil milejši in tudi v dobro divjih živali. In 14. oktobra se je podobno zgodilo med Čagono in Spodnjimi Verjanami. Jarek je ostal brez podrasti, z nekaj umazane vode in brez enega samega grmička ali drevesa. Podobno so ogolili nekdanje območje lenarške Črete, že lani pa so v predelu Spodnje Verjane–Spodnja Senarska izgubili še zadnjo remizo in z njo zadnjo kito jerebic.
Po hidromelioracijah je pusta tudi dolina Andrenškega potoka v občini Cerkvenjak. Pesniška dolina tako med Pesnico in Ptujem postaja eno veliko polje z monokulturami pšenice, koruze, oljne repice in soje.
Zaraščene desetine ni
Prihodnost za malo divjad ni obetavna, saj še naprej prevladuje intenzivna pridelava na velikih površinah, v bitkah za kmetijske spodbude pa so zmagovalci veliki intenzivni kmetje na severovzhodu države. Mejic, to je od dva do štiri metre širokih in več deset metrov dolgih pasov dreves in grmovja, kmetje ne vidijo kot nekaj pozitivnega, temveč kot pas, ki odžira kmetijske površine. Da so habitat in vir hrane za ptice, čebele in druge prostoživeče živali, da so migracijski koridorji, ki povezujejo različne habitate, jim ni mar.
Jerebic
ne lovijoČeprav je lovna doba poljske jerebice od 1. septembra do 15. novembra, je že desetletja tako rekoč ne lovijo. Izjeme so le lovišča posebnega namena, ki jerebice gojijo, pa še tam postrelijo le polovico izpuščenih, preostale so lovski prispevek za njihovo ohranjanje. Taki sta LPN Fazan v Beltincih in Kompas v Peskovcih.
Pozabljajo, da dajejo zaščito tudi pašnim živalim pred vročino in dežjem, zmanjšujejo spiranje hranil in fitofarmacevtskih ostankov v podzemne vode, ščitijo rodovitno zemljo pred vodno in vetrno erozijo, posevke in nasade pred vremenskimi vplivi, blažijo negativne vplive suše, da so zatočišče za kmetijstvo koristnih ptic in žuželk (opraševanje, biološko varstvo škodljivcev – ptice in plenilske žuželke) in odvračajo jelenjad in divje prašiče od kmetijskih površin.
V Nemčiji so to dojeli in mejice zasajajo nazaj. Pri nas pa le na papirju velja, »da si mora v kmetijski krajini lastnik zemljišča oziroma izvajalec del prizadevati za ohranjanje oziroma novo osnovanje skupin drevja in grmovja tako, da pusti najmanj eno desetino prvotne zarasti«.
