LJUBLJANA – Seznam slovenskih svetniških kandidatov je že nekaj časa bogatejši za salezijanskega misijonarja Andreja Majcna, ki slovenski javnosti ni širše znan morda že zato, ker je dobršen del svojega duhovništva opravljal na Kitajskem in v Vietnamu. Daleč od rodne dežele, povrhu pa še v časih, ko je bilo misijonarstvo tako v deželah Majcnovega delovanja kot tudi v njegovi domovini pri uradnih oblasteh bolj kot ne v nemilosti.
Svetniški postopek
Uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Andreja Majcna se je začel 24. septembra 2010 s slovesno mašo v salezijanskem svetišču Marije Pomočnice v Rakovniku v Ljubljani. Somaševanje je vodil beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar, slovesnosti pa se je udeležil tudi vietnamski škof Peter Nguyen Van De iz Thai Binha. Bil je Majcnov novinec, pozneje sodelavec ter njegov naslednik, ko je v vlogi učitelja novince pripravljal na redovniško življenje.
Kongregacija za zadeve svetnikov je 5. novembra 2008 na prošnjo tedanjega ljubljanskega nadškofa metropolita Alojza Urana izdala dokument, da nič ne nasprotuje začetku takšnega postopka. V prepričanju, da bodo Majcnove kreposti spodbudile misijonsko gorečnost in rast v svetosti, je Uranov naslednik, nadškof metropolit dr. Anton Stres, z odlokom 4. avgusta 2010 obvestil vernike ljubljanske nadškofije, da začenja omenjeni postopek. Vse, ki so Andreja Majcna poznali, je povabil, da vicepostulatorju Antonu Ciglarju poročajo o vsem, kar bi koristilo izvedbi postopka. Vernike ljubljanske nadškofije je Stres še poprosil, da začnejo moliti za Majcnovo beatifikacijo, se mu v molitvah priporočajo in o uslišanih prošnjah pisno poročajo Ciglarju.
Življenje in delo
Iz zapisov slovenske Cerkve izvemo, da se je misijonar Andrej Majcen rodil 30. septembra 1904 v Mariboru: »Po končani ljudski in meščanski šoli v Krškem se je vpisal na učiteljišče v Mariboru, kjer je leta 1923 dosegel učiteljsko diplomo. Po letu dni poučevanja je leta 1924 stopil v salezijanski noviciat in leto pozneje izrekel prve zaobljube. Takoj je začel študij filozofije, hkrati pa tudi poučeval. Leta 1926 se je začel usposabljati za strokovne šole ter med letoma 1927 in 1929 opravljal pedagoško prakso. Leta 1929 je začel študirati teologijo in bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Ves čas študija in do leta 1935 je bil voditelj obrtnih šol, ko je vložil prošnjo, da bi odšel v misijone. Že konec istega leta je odpotoval v Kunming na Kitajskem, kjer je ostal do leta 1951, ko je bil izgnan v Hongkong. Leto dni je spovedoval in poučeval francoščino na Makau, nato pa leta 1952 odpotoval v Hanoj v Vietnamu, kjer je prevzel vodenje sirotišnice ter dočakal vdajo Francozov in delitev države na severni in južni del. Po dveh letih se je vrnil v Hongkong, kjer je bil do leta 1956 ravnatelj zavoda Tang King. Po letu 1956 je odšel v Sajgon v južnem Vietnamu, kjer je postal ravnatelj v Thu Ducu in v Govapu, inšpektorjev delegat za Vietnam v domovini in Evropi ter prvi magister vietnamskih novincev. Leta 1972 je prejel državno odlikovanje za 20-letno delo v Vietnamu. Tu je deloval ves čas vietnamske vojne, dokler ga ni nova oblast leta 1976 izgnala. Skupaj z drugimi vietnamskimi begunci je pristal na Tajvanu, kjer je bil tri leta bolničar, spovednik, voditelj duhovnih vaj in ravnatelj deškega mesta. Leta 1979 se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil spovednik in misijonski animator. Umrl je 30. septembra 1999 v Rakovniku v Ljubljani.«
Duhovna zapuščina
Za začetek škofijskega postopka za Majcnovo beatifikacijo je zaprosil salezijanski inšpektorat v Ljubljani 13. decembra 2007. Prejeli so polno soglasje vietnamskih in slovenskih sobratov salezijancev: »Ti so splošno prepričani, da je Andrej Majcen živel zgledno krščansko in salezijansko življenje ter junaško spolnjeval krščanske kreposti. Poleg tega veliko ljudi izjavlja, da se mu v svojih molitvah redno priporočajo, saj je umrl v sluhu svetosti. Tudi njegova duhovna zapuščina, zlasti v Premišljevanjih, Duhovnih dnevnikih in v Osebni duhovnosti (na več kot 6000 straneh rokopisa) jasno razodeva njegovo duhovno globino in vsakdanjo sistematično skrb za duhovno rast.«
Pod Maom učitelj ruščine
Kako je naneslo, da je pod Mao Cetungom Kitajce poučeval ruščino in za to svoje delo še prejemal plačo, je Majcen razložil sobratu Tonetu Ciglarju. Vatikan je po komunističnem prevzemu oblasti leta 1949 svojim tamkajšnjim misijonarjem podal smernice, naj se prilagodijo novi oblasti in sodelujejo, kjer le morejo. Naj, skratka, dajo cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Ko so Majcna obiskali predstavniki nove oblasti, so ga našli z debelim kitajsko-ruskim slovarjem v rokah: »Vprašajo me, kakšen jezik je to. Pravim, da je ruščina. Rečejo mi, naj jim kaj preberem. In jim preberem, saj sem se ruščine učil leta 1919 na učiteljišču v Mariboru. Pogledujejo se in se po tihem pogovarjajo. Nato me povabijo, naj sprejmem mesto profesorja ruščine na njihovi šoli.« Sprejel je, ob prihodu pa mu je na ravnateljevo pripombo, da je ruščina najpomembnejši jezik na svetu, zaploskalo vseh 800 srednješolcev.
