OBLETNICA

Ljubljanski Nebotičnik praznuje 80. rojstni dan

Objavljeno 19. februar 2013 17.30 | Posodobljeno 19. februar 2013 21.55 | Piše: Lovro Kastelic
Ob odprtju je bil s 70 metri najvišja zgradba v srednji Evropi.
Arhitektovo ime je zunaj, na koži Nebotičnika (foto: Črt Majcen).

LJUBLJANA – »Včeraj popoldne je bil nebotičnik, zlasti pa kavarna na njem, otvorjen brez pompa z intimno čajanko,« je pred 80 leti pisalo v Slovenskem narodu. Dan prej, 21. februarja 1933, je bilo namreč odprtje do leta 1934 najvišjega objekta v srednji Evropi in do druge svetovne vojne najvišje stavbe na Balkanu. Obiskovalci so presenečeno zrli v 45 stropnih luči z jedkanimi stekli, ki jih je izdelal ljubljanski oblikovalec stekla Ivan Klein. Tri matirana v današnjem stropu so še originalna, prav tako svetilke pasarstva Kregar in originalna drsna vrata po ameriških zgledih. »Pred barom je viselo veliko ogledalo, zelo všečno predvsem damam, saj so bile v njem videti veliko vitkejše in zato samozavestnejše,« je nekaj po vnovičnem odprtju leta 2010 šaljivo pripomnil dr. Bogo Zupančič, raziskovalec zgodovine Nebotičnika. V začetku so stregli samo v srebru in kristalu, prvi direktor kavarne je bil Jefto Petrović.

Okoli Nebotičnika še danes ni vse pojasnjeno, razjasnjeno, ko smo prebirali Zupančičevo monografijo Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura, se nam je dozdevalo, kot da se časi ponavljajo, kot da doživljamo podobne intrige.

Dva sanjača

Duhovnega očeta te ljubljanske ikone arhitekta Vladimirja Šubica so misli o nebotičniku navdajale že od začetka 20. let prejšnjega stoletja. »Šubic je o nebotičniku razmišljal že zelo zgodaj,« je v svoji diplomski nalogi zapisala umetnostna zgodovinarka Marjana Filipič. Že v letih 1922 in 1923, ko se je o njem začel posvetovati s statikom te zgradbe Stankom Dimnikom. Toda ne v jeklenem skeletu, običajnem v Ameriki, ne pri nas, temveč v takrat za tako visoke stavbe še komaj kaj preizkušenem armiranobetonskem. Pritrdilni odgovor statika naj bi ga docela opogumil. Tudi pri pokojninskem zavodu – saj bi bil nebotičnik ne le ponos Ljubljane, ampak tudi in predvsem zavoda – so se kmalu ogreli za načrt. PZ je konec leta 1929 je kupil 2254 m2 veliko stavbišče ob Dunajski cesti, Gajevi in Beethovnovi ulici, in sicer za 795.340 din.

Šubic je bil verjetno prvi, ki je pomislil na izgradnjo nebotičnika v Ljubljani, ni pa bil edini. O takšnih zgradbah je še posebno sanjal Tržačan Avgust Černigoj, edini Slovenec, ki se je šolal na Bauhausu in ki je v letih 1924 in 1925 s svojimi konstruktivističnimi idejami dodobra predramil Ljubljano. S Šubicem sta nekaj časa poučevala na isti trgovski šoli. »Sta imela v nebo zazrta umetnika stike, sta govorila o visokih stavbah, nebotičnikih?« ni znano niti Zupančiču, znano je le, da je moral Černigoj Ljubljano za vselej zapustiti zaradi preveč radikalno usmerjenih levih družbenih idej.

Po tej epizodi je takrat v Ljubljani obstajal le še en v novi svet in nebotičnike zagledan sanjač – to je bil Šubic.

Babilonski stolp

Tu je bil seveda tudi Jože Plečnik, arhitekt, ki je bdel nad urbanistično zasnovo Ljubljane in ki je na tistem mestu predlagal osemnadstropni vogalni stolp. »Če česa ni imel v svoji naravi, potem gotovo ni imel niti najmanjšega čuta za poslovnost,« je o Plečniku zapisal Krečič. Njegovo nasprotje je bil Vladimir Šubic, ki ga povezujejo z novim podjetništvom in velemestnim duhom. V sociološkem pogledu je nebotičnik pomenil tudi simbol poleta mladega slovenskega kapitalizma in hotenj, da bi Ljubljano vendarle spremenili v moderno velemesto. Radi so delali primerjave z Rockefellerjevim centrom na Manhattnu, zgrajenim prav tako v 30. letih, zraven so se dejavno pridružili še takratni slovenski mediji, ki so s propagando, češ lahko da je v ozadju stal tudi premožni PZ, vse glasneje mehčali javnost. Slovenski narod, leta 1931: »New York si je sezidal mestno hišo z 38 nadstropji, Ljubljana pa misli na staroveški nizki magistrat na Vodnikovem trgu. Upamo, da jo nebotičnik preveri, da moramo zidati v višino, zidanje v višino pomeni pravo urbanizacijo, PZ pa ima zaslugo, da nam je pokazal dosego teh visokih ciljev.« Tudi Jutro in Slovenec sta pisala z navdušenjem, strokovni časopisi so bili veliko bolj zadržani. »'Pridite, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj se neba dotika, in storimo sloveče svoje ime!' Tako nam opisuje Sveto pismo sklep ljudstev o zidavi prvega nebotičnika – Babilonskega stolpa …« so zapisali v Koledarju Mohorjeve družbe. »Čas je zlato, razdalja pa le izguba časa,« so bili enotni privrženci gradnje v višino.

Tišina na magistratu

K tako megalomanskemu projektu je privedel tudi čas. Najspodbudnejše gospodarske razmere so bile prav leta 1929, ki velja za najuspešnejše do druge svetovne vojne, toda že 1930. se je močno spremenilo, kriza je dosegla vrh leta 1934. Pobuda za gradnjo Nebotičnika je bila dana v času največjega napredka, dokončan je bil med največjo krizo.

Denar ni bil težava, saj ga je imel PZ zelo veliko in se je zato zavzemal za njegovo varno naložbo. Naložbo v Nebotičnik.

Zgodba okoli Šubica in PZ ter dodelitve projektantskega dela pa je še danes sila skrivnostna. Znano je, da je imel Šubic svojo vizijo vogala med Gajevo in Dunajsko, da je bil zaposlen na gradbenem oddelku ljubljanske mestne občine kot gradbeni svetnik in da je sedel v sedemčlanski komisiji, ki je sicer podelila tri nagrade, a tudi ugotovila, da prav noben projekt ne ustreza zahtevam. Šubic je le nekaj mesecev po razpisu, leta 1930, zamenjal službo in prestopil v PZ!

Pobuda za gradnjo Nebotičnika je
 bila dana v času največjega napredka,
 dokončan pa je bil med največjo krizo.

Tudi to, kako je iz Plečnikove ideje o osemnadstropnem vogalnem stolpu nastal trinajstnadstropni Šubičev Nebotičnik, je še danes zavito v tančico skrivnosti. Dejstvo je, da so ustvarjalci Nebotičnika prekoračili višino, ki je bila podana s stavbnim dovoljenjem, kar za pet nadstropij, da so bili privrženci Nebotičnika izjemno vplivni in dobro organizirani. Na mestnem magistratu so bili tiho, saj so se znašli v pravni praznini, vedeli niso niti, kako naj bo Nebotičnik zaveden: ali kot osemnadstropni objekt z zaključkom ali kako drugače. »Upam, da zadnjih pet nadstropij ni črna gradnja,« se je vprašal dr. Zupančič.

Radi so se pohvalili, da je Nebotičnik delo domačih rok in pameti. Da je zgrajen najvarneje dotlej: Dimnik je statiko računal po kompleksnem in zanesljivem japonskem modelu in je pri statičnem izračunu upošteval kar 35-kratni potresni faktor. Upali so, da bo dobičkonosen. Pa ni bil. Ne lastniku ne državi. Ni bil niti rentabilen niti ekonomičen. Njegovi lastniki so upali na boljše čase, a ti so se izmikali. Vse do danes? »Mislim, da se je s prenovo končala njegova negativna karma, ki ga je spremljala v obdobju pred njo, ko je životaril ter slovel kot prva misel samomorilcev,« je olajšano sklenil dr. Zupančič.

Deli s prijatelji