SLAVJE

Lipo jim je posadil guverner Ilirskih provinc

Objavljeno 19. junij 2020 20.35 | Posodobljeno 19. junij 2020 20.35 | Piše: Primož Hieng

Ljubljanski botanični vrt praznuje 210-letnico in je najstarejši v jugovzhodni Evropi. Ideje o selitvi v Tivoli niso nikdar uresničili.

Cvetje in drevje
Botanični vrt v Ljubljani ob Ižanski cesti, ki na današnjem prostoru deluje že od začetka, letos praznuje 210-letnico, za javnost so ga odprli 11. julija 1810. Na tisti dogodek je prišel maršal Marmont, prvi generalni guverner Ilirskih provinc, in ob tem posadil lipo.

V času Ilirskih provinc (1809–1813) je bil ustanovljen kot Vrt domovinske flore v okviru visoke šole École Centrale. Zasnoval ga je Franc Hladnik (1773–1844), njegov prvi ravnatelj, ki je bil hkrati predavatelj za naravoslovje in botaniko na že omenjeni šoli. Vrt je naša najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova z nepretrganim delovanjem. V njem je več kot 4500 vrst, podvrst in oblik, več kot tretjina domačih, preostalo pa so rastline iz različnih predelov Evrope in drugih celin.

Dve lokaciji

»Ob nastanku Ilirskih provinc je Franc Hladnik dobil dve možnosti za njegovo postavitev: ob Grubarjevem prekopu ob Karlovškem mostu, kjer deluje še danes, ali nekje na območju današnjega Tivolija. Odločil se je za že kultivirano zemljišče ob prekopu. Kmalu so se začele razprave o oddaljenosti vrta, velikokrat so se ponavljale, tako da je bil Tivoli večkrat resna možna lokacija za preselitev vrta,« pravi njegov direktor dr. Jože Bavcon.

Prvotno je meril 33 arov (919 klafter), imel je letno dotacijo tisoč frankov in sistemizirano mesto vrtnarja s 500 franki letne plače. Hladnik v pismu rektorju visokih šol (27. 12. 1810) navaja, da je bilo v septembru posajenih 447 linnéjevskih vrst. V inventarnem seznamu za leto 1812 navaja že 766 domačih vrst, ki rastejo v vrtu.
3300
kvadratnih metrov je sprva meril vrt.

image
Cvetje in drevje

Hladniku in njegovemu poznanstvu z avstrijskimi botaniki gre zahvala, da se je vrt po obnovi avstrijske oblasti ohranil. Po letu 1822 so ga povečali za približno 16 arov in ogradili. Hladnik je v njem deloval do leta 1834, ko je vodstvo prevzel J. N. Biatzovsky. V tem času so ga spet povečali. Med letoma 1850 in 1867 ga je vodil Hladnikov učenec Andrej Fleischmann (1804–1867). Leta 1843 je izšlo njegovo delo Übersicht der Flora Krains (Pregled kranjske flore).
V letu 1889 je Alfonz Paulin (1853–1942), ki je vodstvo vrta prevzel le tri leta prej, začel izdajati seznam semen (Index seminum). Na njegovi osnovi je v letu 1892 navezal stike že z 78 vrtovi po Evropi. V obdobju od 1901. do 1936. je izhajala njegova znamenita herbarijska zbirka kranjske flore – Flora exsiccata Carniolica.

Spomenik državnega pomena

»Z ustanovitvijo ljubljanske univerze (1919.) je vrt že leta 1920 prišel pod njeno okrilje, kjer deluje še danes znotraj oddelka za biologijo biotehniške fakultete. Po drugi svetovni vojni, leta 1946, je vrt v času vodstva Jožeta Lazarja doživel povečanje na 2,35 ha in v letu 1955 dobil prvi rastlinjak. Delo je nadaljeval Vinko Strgar (1967–1992). Zaradi širitve ceste se je površina vrta pozneje zmanjšala na dva hektara. Padla je odločitev o ureditvi novega vrta v okviru Biološkega središča pod Rožnikom, nasproti živalskega vrta, a ta žal še vedno ni uresničena,« pravi mag. Blanka Ravnjak, strokovna sodelavka vrta.
image
Rastline so tudi na prodaj.

Z letom 1991 je bil obstoječi vrt zavarovan kot spomenik oblikovane narave na lokalni ravni, leta 2008 pa je dobil status spomenika državnega pomena. Velja za najstarejši botanični vrt v jugovzhodni Evropi. Čeprav se je v vsej njegovi zgodovini vsake toliko časa pojavila zamisel o selitvi na primernejšo lokacijo – vedno je to nekje v Tivoliju –, se to ni zgodilo. Botanični vrt je svojo 200-letnico dočakal tam, kjer so leta 1810 zasadili prve rastline, enako velja za njegovo 210-letnico v letu 2020. Kljub temu je simbolično v Tivoli prišel ob koncu leta 2009, ko je Mestna občina Ljubljana rastlinjak nekdanje mestne vrtnarije namenila rastlinam iz botaničnega vrta.
image
V vrtu imajo čebelnjak.

V letu 2000 so na novi lokaciji bodočega vrta pod Rožnikom, ob Biološkem središču na Večni poti, na vhodu zasadili nasad japonskih češenj, darilo države Japonske Sloveniji. Leta 2004 so tam dokončali nedokončani rastlinjak z v vrtu težko privarčevanimi sredstvi. Že poleti 1998 so začeli pobudo, da bi najeli suhi travnik na obrobju Ljubljane. To so pozneje uresničili. Tako ima vrt poleg Jegličevega doma, ki ga je v letu 1970 prof. Jeglič podaril botaničnemu vrtu, v neposredni bližini na spodnjih terasah Save najet dva hektarja velik suhi travnik, ki ga pokosijo enkrat letno. Od leta 1995 so v vrt začeli prinašati nove rastline, takoj so začeli prenovo označevanja rastlin, z letom 2000 so jih začeli še digitalizirati. Tedaj so uvedli nove napisne tablice, na kateri ima vsaka rastlina svojo šifro. Od januarja 2009 je na spletni strani na ogled seznam rastlin, ki postopoma dobiva več informacij.

Ob 200-letnici botaničnega vrta so odprli tropski rastlinjak, v katerem je v zimskem času ob sončnem dnevu tudi 25 stopinj Celzija, zunaj pa le nekaj stopinj nad ničlo. Minimalna temperatura v njem je 20 stopinj. Poleti, ko je zunaj več kot 40, je temperatura v njem za 10 stopinj nižja in znaša nekaj več kot 30 stopinj Celzija. Tropski rastlinjak je postal prava tropska džungla. 




Deli s prijatelji