Lepšega kraja nej, ku je Šentjern

Ko je neznani avtor leta 1897 na hrbtno stran dopisnice narisal jedro gručastega naselja okrog župnijske cerkve sv. Jerneja, so se prebivalci v današnjem gospodarskem, upravnem in kulturnem ter od 1995. tudi občinskem središču na rodovitnem Šentjernejskem polju ukvarjali predvsem s kmetijstvom. Prevladovali so poljedelstvo, vinogradništvo in živinoreja, mnogi so tudi lončarili. V Šentjerneju in okoliških vaseh je imela posebno mesto konjereja, in tako se je do danes ohranila tradicija prirejanja konjskih dirk,« se je Brane Penca, univ. dipl. inž. gradbeništva, zaposlen v Zavarovalnici Sava v Novem mestu, in zagnani raziskovalec lokalne zgodovine vrnil v čas nastanka najstarejše šentjernejske razglednice ter pristavil, da je naselje znano po konjih in cvičku ter po svojem simbolu – petelinu.

Kraj in župnija se prvič omenjata že 7. maja 1249, ko je v ustanovni listini grofa Bernarda Spanheima za kostanjeviški samostan kot priča naveden šentjernejski župnik Bertold. O dolgi zgodovini cerkve sv. Jerneja pričajo ostanki romanske prednice, h kateri sta spadali kapela sv. Mihaela in kostnica. Cerkev je leta 1641 dobila sedanji zvonik, leta 1827 pa so jo preobokali. Stranska oltarja sta iz prve polovice 18. stoletja in izvirata iz opuščene samostanske cerkve v Kostanjevici ob Krki. Od notranje opreme je posebno dragocena slika sv. Bernarda iz leta 1756 v levem stranskem oltarju, delo ljubljanskega slikarja Valentina Janeza Metzingerja, ki je s Francem Jelovškom predstavnik zrelega baroka na Slovenskem. Sogovornik nas opozori, da je v njihovi farni cerkvi v letih 1546 in 1547 župnikoval utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in prvi slovenski pisatelj ter protestantski reformator Primož Trubar, škofa Stanislav Lenič in Alojz Turk pa sta tu kaplanovala.



V zgradbi pred cerkvijo je stala gostilna Tavčar, ki jo je tedaj vodila Josipina Tavčar, hči prvotnega lastnika Jožeta Zagorca. Ta je bil tudi lesni manipulant, dopisnik iz Šentjernejske doline v Bleiweisovih in Dolenjskih novicah, med letoma 1861 in 1873 deželni poslanec. Leta 1903 je hišo kupil Janez Recelj in v njej nadaljeval gostinsko dejavnost. Ko jo je po njegovi smrti leta 1927 prevzel sin Janko, se je njen ugled še okrepil. Slovela je po hitri postrežbi, dobri pijači in izvrstni kuhinji, ki se je z mesom oskrbovala kar v lastni mesariji. Še zlasti živahno je bilo ob konjskih, živinskih in svinjskih sejmih, ko se je na dvorišču gnetlo tudi do 50 vozov. V Recljevi gostilni je bilo zmeraj veselo in zabavno, za kar so poskrbeli šentjernejski duhoviteži in muzikanti z domačimi inštrumenti, če ni bilo žive glasbe, so vključili orkestrion. Gostje so se lahko zabavali z igranjem marjance, kartanjem in kegljanjem, za mladež pa so pred drugo svetovno vojno v salonu prirejali lutkovne predstave. Ena najbolj priljubljenih gostiln v kraju je delovala do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, nakar je ta spomeniško zaščitena stavba polagoma propadala, tako da jo je sedanji lastnik Ivan Kralj zaradi dotrajanosti lani porušil.

»Stavbo na levi strani nekdanje Recljeve gostilne so zgradili leta 1896 in je bila v lasti družine Androja približno do leta 1950, ko se je k eni od domačih hčera priženil Žibert. Od njunih potomcev jo je leta 2014 kupilo šentjernejsko podjetje Trac. Na mestu majhne hiške, s katero se je stikala, je družina Durjava leta 1900 postavila nadstropno zgradbo, v kateri je imela tudi trgovino z mešanim blagom,« nam preteklost tega dela Šentjerneja razgrinja domoznanec Penca, ki je z območja svoje občine zbral že več kot 550 krajevnih razglednic iz obdobja od leta 1897 do danes. Pri tem se je, pravi s prijaznim nasmeškom, le še dodatno prepričal, da »lepšega kraja nej, ku je Šentjern«, kot poje šentjernejska himna.



V času, ko je bila objavljena razglednica (z dvojezičnim žigom St. Barthelmä / Šent Jernej) odposlana v Ljubljano, je tukajšnji poštni urad, ki je imel tudi telegrafsko postajo, vodila poštna mojstrica, baronica Marija Gall pl. Gallenstein. Od začetka 20. stoletja je na pošti delala tudi administratorka Albina Tavčar, ki je postala po prvi svetovni vojni njena upravnica. Po letu 1900 so bile v okviru šentjernejske pošte ustanovljene štiri pomožne pošte: najprej v Orehovici in nato v Stari vasi (1902.), Beli Cerkvi (1908.) ter Gorenjem Vrhpolju (1909.). V zgradbi ob levem robu risbe je pošta delovala do prve svetovne vojne, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa so v njej prostori Društva upokojencev Šentjernej.