V SPOMIN

Lepa tura vrednejša od mercedesa na lotu

Drugega oktobra 2004 se je poslovil alpinist in gorniški avtor Tine Mihelič. Njegov brat Joža Mihelič je v jubilejnem letu napisal knjigo Vprašaj goro.
Fotografija: Osemnajstletni Tine prvič v Triglavski severni steni FOTO: družinski arhiv
Odpri galerijo
Osemnajstletni Tine prvič v Triglavski severni steni FOTO: družinski arhiv

LJUBLJANA, MOJSTRANA – V teh dneh pred 15 leti se je na skalni polički med dolinama Zadnjica in Vrata končalo življenje alpinista, avtorja planinskih in alpinističnih vodnikov, po poklicu pa violinista v Slovenski filharmoniji, Tineta Miheliča. V soboto, 2. oktobra 2004, se je, 63-leten, odpravil na svojo poslednjo pot in v vstopnem kaminu na samotni plezalni poti na redko obiskani Pihavec obsedel. Z zadnjim pogledom na Triglav je mirno zaspal in odšel med legende. Zanj je bil usoden srčni infarkt.

Simbolična smrt plezalskega romantika

Našli so ga šele pet dni pozneje. Potem ko se ni vrnil domov, so domači zaprosili za iskanje in v veliki iskalni akciji je sodelovalo
Predan je bil tudi glasbi, bil je violinist v Slovenski filharmoniji. FOTO: družinski arhiv
Predan je bil tudi glasbi, bil je violinist v Slovenski filharmoniji. FOTO: družinski arhiv
60 gorskih reševalcev iz Gorskih reševalnih služb (GRS) Mojstrana, Kranjska Gora, Jesenice in Bovec, pridružili so se jim tudi Tinetovi družina in alpinistični prijatelji. Tako sta se Pavle Kozjek in Silvo Karo odpravila v Triglavsko severno steno, ki jo je Tine preplezal več kot stokrat, a žal zaman. Iskalna akcija po stenah, vrhovih, poteh in brezpotjih je trajala več dni, dokler ga ni v sredo, 6. oktobra 2004, našel naključni planinec in takoj obvestil v dolino.

Kot smo takrat poročali v Slovenskih novicah, je »sedel na polici. Z rokama na kolenih. Naslonjen, pod glavo si je dal nahrbtnik. Pogled je bil obrnjen proti Triglavu.«

V njegovi smrti v tamkajšnjem kraljestvu kozorogov in z zadnjim pogledom na Triglav, ki je bil tudi njegova sveta gora, je veliko simbolike. Kot da bi si jo izbral! Bil je namreč eden zadnjih plezalskih romantikov, sam sebi je raje rekel uživač, ker naj bi imela po njegovem mnenju beseda romantik v teh časih že kar negativen prizvok. V gorah ni iskal ekstremnih težav, ampak zgolj svobodo in užitek. Po stenah, poteh in brezpotjih ni hitel, ampak jih je doživljal in bil vanje »do ušes zaljubljen«, kar je priznaval in lepo opisal v svoji knjigi Klic gora, ki je izšla po njegovi smrti.

»Gore so mi neizmerno obogatile življenje. Nisem premožen v materialnem smislu, pa vendar se imam za bogatina. V več kot polstoletni gorniški karieri sem si nabral toliko doživetij, da jih ne bi hotel zamenjati za ves denar tega sveta. Kadar mi uspe velika tura, sem po njej bolj srečen kot tisti, ki je na loteriji zadel mercedesa,« je zapisal. Opisal je tudi težavo, s katero se spopadajo vsi ljubitelji gora in jo poimenoval nostalgia alpina acuta. »Če te na(d)loge življenja prisilijo k daljši odsotnosti z gora, se bo prej ali slej pojavila huda abstinenčna kriza. Iz hude stiske pomaga edino čim prejšnje zaužitje močne doze čistega gorskega zraka.«
Umrl je v zlatorogovem kraljestvu s pogledom na Triglav. FOTO: Tina Horvat
Umrl je v zlatorogovem kraljestvu s pogledom na Triglav. FOTO: Tina Horvat

Svojo ljubezen do gora je ves čas združeval z glasbo. »Medtem ko smo vadili Beethovnov violinski koncert, je prišla do nas novica, ki smo jo vsi že nekaj dni s strahom pričakovali. Naš violinist Tine je za vedno zaspal nekje v zlatorogovem kraljestvu pod Triglavom. In nenadoma je Beethovnov koncert, ki ga je imel najrajši izmed violinskih koncertov, postal rekviem za prijateljem, ki je bil eden najbolj priljubljenih članov orkestra Slovenske filharmonije,« je v Delovem nekrologu oktobra 2004 zapisal njegov kolega in prijatelj, danes že upokojeni violinist Roman Leskovic.

Tudi brat Joža napisal knjigo

V spomin na neutrudnega pisca planinskih in plezalskih vodnikov njegova družina in prijatelji vsako leto pripravijo pohod pod Pihavec. Ob letošnjem jubilejnem letu, ko mineva 15 let od njegove smrti, pa so v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani
V jubilejnem letu je Tinetov brat Joža Mihelič napisal knjigo Vprašaj goro. FOTO: Zdenka Mihelič
V jubilejnem letu je Tinetov brat Joža Mihelič napisal knjigo Vprašaj goro. FOTO: Zdenka Mihelič
po pohodu to soboto pripravili še predstavitev knjige Tinetovega brata Joža Miheliča Vprašaj goro, ki je ravnokar izšla in je podoben slavospev goram in neprecenljivim doživetjem v njih, kot je Tinetov Klic gora.


Takole je Joža Mihelič napisal, kako doživlja vsak 2. oktober, torej dan, ko se je na svojo poslednjo pot odpravil njegov brat: »2. oktobra me prvo jutranje sonce najde visoko nad sedlom Luknja. Na nahrbtniku imam privezan majhen šopek z domačega vrta. Kozorogi, veliki samci s težkimi rogovi, se grejejo na porjavelih travah pod vršnim skalovjem Pihavca, kjer se je zgodnji sneg že stalil. V globokem, jesenskem mrču ležijo Vrata, za hladnimi, vlažnimi sencami prepadi Cmira in Triglava. Onstran Luknje zamišljeni bdijo nad Trento korenjaški Kanjavec, sfinga Vršaca in dolgo ostenje Lepega Špičja. Na posušenih travah sedim v družbi z njim, čigar ime je vrezano na plošči.« 
Na mestu njegove smrti so mu postavili spominsko ploščo. FOTO: Tina Horvat
Na mestu njegove smrti so mu postavili spominsko ploščo. FOTO: Tina Horvat

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas