MOZAIK

Le pravi mojster mozaika sestavi 60 tisoč koščkov

Objavljeno 16. februar 2013 18.01 | Posodobljeno 16. februar 2013 18.03 | Piše: Maša Močnik

Aljaž Vidrajz je sledil svojim sanjam v Italijo, kjer se je izučil prave tehnike mozaika.

LJUBLJANA – Stari Grki in Rimljani slovijo po ljubezni do umetnosti, ki je nastajala v želji po nečem več, v želji po lepoti. Pogled na veličastne mozaike, ki so se ohranili do danes, pa razkriva delo rok mojstrov, ki so košček za koščkom gradili del slavne zgodovine, z znanjem in natančnostjo, ki jo zahteva vsak delček teh brezčasnih umetnin. »To je lahko prava poezija, ker uživaš zraven, lahko bi rekli tudi sanjska služba,« pravi Aljaž Vidrajz s svojo martellino v rokah. Tako Italijani rečejo kladivcu, kladivo je sicer martello, ki je namenjeno zgolj in samo temu, da na majhne koščke cepi kose marmorja, kamnov, stekla, lahko tudi drugih materialov, ki bodo sestavljali mozaik. Identičen je kot tisti, ki so ga že Rimljani uporabljali, vse je enako, razmerja, teža, oblika, le da ima danes konico iz vidie.

Najboljša šola in dobra kuhinja

Aljaž, mladi izučeni mojster mozaika, martellini pravi podaljšek roke. Preden začne, izbere material, iz katerega bo naslednji izdelek. Pripraviti si ga mora pravo količino, da lahko vnaprej sestavi vse barvne prehode, manjkati ne sme niti košček. Trenutno ima v delu okoli 30 projektov. »V Italijo sem šel prav zato, ker pri nas nisem našel študija, ki bi me tako izpopolnil. Pri nas tega študija sploh ni in tudi to, kolikor je mozaika, je na ravni hobija,« pravi Aljaž, ki se je v Italijo odpravil brez predznanja italijanščine in brez evra v žepu. A se je tam naučil jezika, vzljubil pa je tudi italijansko kuhinjo in odprtost ljudi na severu Italije, v Spilimbergu, kjer je najboljša šola za mozaik na svetu. Tako da zdaj, ko se je s končano šolo in znanjem vrnil, kdaj kar pogreša svoja učna leta.

A hitro se zatopi v delo. Ker pri nas ni veliko mozaične umetnosti, si je, malce tudi kot osebno poslanstvo, zadal predstaviti mozaik in ga širiti med ljudi. »Tega ne moreš z neko reklamo, širi se ga lahko z dobro besedo.« Tako že dve leti ob vikendih vodi delavnice. Starost obiskovalcev zajema cel spekter, imel pa jih je tudi že za osnovnošolske otroke v sklopu javnega sklada RS, sicer pa so stari okoli 20 let do … ni omejitve. Veliko se jih za novo dejavnost odloči, ko se upokojijo. »Imamo se super,« pravi Aljaž in z veseljem pokaže na nedokončana dela, ki prav tako kot oni njih nestrpno pričakujejo tečajnike.

Izobrazil se je v vseh mozaičnih tehnikah, rimski, bizantinski, moderni in sodobni, in tudi različnih podtehnikah. Pri sukati, obrnjeni tehniki na papir, se na tega lepijo koščki z glavo navzdol, da je površina na drugi strani povsem gladka. »Če so tehnike prave, takšne, kakršne jih jaz učim, so lahko izdelki zelo lepi.« Ravno to se zdi mentorju in mojstru, ki mu poučevanje pomaga do tenkega in tveganega umetniškega kruha, poglavitno – da obiskovalce tečaja nauči pravilnega procesa, da ti lahko ustvarjajo sami in se znanje širi. Vsa umetnost pri mozaiku je, da vsak košček na roke odsekaš in jih potem nanašaš s pinceto.

Na stotine ur, na tisoče koščkov

Pri večjih mozaikih je to, recimo, 300, 360 ur dela in 60.000 koščkov. Tudi par takih projektov je že za Aljažem. Največja naročnica mozaikov je Cerkev, sicer pa so to premožnejši posamezniki, ki si doma privoščijo nekaj zase, ali oljno sliko ali mozaik. V tem je toliko ročnega dela, da to ni poceni umetnost, poleg tega je malo bolj ekskluzivna, saj je ne more kar vsak imeti, in v osrednji Sloveniji imamo le enega izučenega mozaicista – Aljaža –, poleg njega jih je širše pri nas še kakšnih pet. Izdeluje tudi portrete, na primer na kopijah rimskega mozaika, replike cerkvenih fresk, umetniških slik, vzorce kot s terazza (talnega mozaika), ki jih lahko ljudje kupijo kot posamezni izdelek na podlagi za okras.

Zgodi se tudi, da naročijo portret svojega psa. Kot pri vsakem portretu je pri tem zelo pomembno obvladanje tehnike, da zadeneš poteze. To je Aljažu tako odlično uspelo, da je gospa, ki je naročila portret svojega ljubljenega kužka, potem ko je gledala njega in mozaik in njega in mozaik, vzkliknila: »Smeji se!« In smejala sta se oba, kuža in njegovo večno ovekovečenje.

Beneško steklo ali stara opeka

Umetniku v njegovi delavnici ob prasketanju polen v kaminu in z martellino v rokah žarijo oči od navdušenja. V prizidku ob hiši v ljubljanskem Podutiku, kjer ustvarja, so kupi vseh mogočih materialov, ki bodo sestavljali mozaik, od marmorja in stekla do različnih kamnov. Marmor je z vsega sveta, moder je iz določenega dela Afrike, tu so še makedonski sivec, belgijski črn, tudi Kitajska ima lepega črnega, če hočeš narediti mozaik, pač potrebuješ cel spekter, 300, 400, 500 različnih materialov. Nepogrešljivost vsakega koščka v tem poklicu postane poklicna deformacija, »na primer greš na morje, pa namesto da bi gledal sončni zahod, hodiš in v vrečko daješ kamenčke«.

Tudi navadni prodniki lahko postanejo del mozaika. Beneško steklo je vse na roke delano, najboljšega izdelujeta dva mojstra v Italiji. Sam se ga pelje iskat, mojstra pozna po imenu in ta mu z veseljem razkaže, kaj ima novega v skladišču. V Italiji je dolga večstoletna tradicija izdelovanja tega stekla in Aljaž z velikim spoštovanjem pove, kako tam cenijo ohranjanje te ročne obrti. A razneži ga tudi 350 let stara opeka iz nekega slovenskega čebelnjaka, na kateri je še vedno odtis palca tistega, ki jo je dal v peč. »Neka toplina je v naravnih materialih. Mogoče zdaj zvenim, kot da sem zaljubljen vanje,« pravi Aljaž, nam pa se je zdelo, da je taka predanost poklicu, z vsem pogumom in zanosom, že čisto prava ljubezen.





Deli s prijatelji