Lapuh in leska, pozdravljena!

Od božiča nas že spremlja suho vreme, zaradi česar se je površinski sloj tal precej izsušil. V zadnjih letih ponovoletna suhota ni redkost. V Murski Soboti so bila taka januarska obdobja pogosta, kar enajstkrat po letu 2000 je bila prva polovica januarja suha oziroma je padlo največ 10 mm dežja. V Ljubljani se je to zgodilo petkrat (2000, 2002, 2005, 2019 in 2020). Letošnjo meteorološko zimo v nižinah zaznamuje tudi obdobje brez snega ali z majhnimi količinami. Tako je bilo pogosto tudi v minulih letih. V Ljubljani je 24. januarja 2019 debelina snežne odeje dosegla 9 cm, leta 2018 1 cm. Brez nje so bili v prestolnici januarji 1975, 1989, 1990 in 1998 ter 2012. V Ljubljani je bilo največ snega leta 1987, ko je snežna odeja dosegla 89 cm.
Po podatkih klimatologov Agencije RS za okolje so po toplem začetku januarja možni še veliki vremenski preobrati. Tako je bilo v zimi 1955/1956, ko je bil začetek januarja v znamenju milega vremena, po nižinah je bilo snega le za vzorec. V drugi polovici meseca se je ponekod po nižinah nekaj dni temperatura povzpela nad 10 °C. Po 24. januarju pa je vendarle začel dotekati hladnejši zrak in do konca meseca se je tudi po nižinah ohladilo globoko pod ničlo. To je bil le uvod v izjemno mrzel februar, marsikje najhladnejši mesec druge polovice 20. stoletja. Letos večjega prodora hladnega zraka še ni na vidiku.


Ozimna žita in zimzelene rastline so brez snežne odeje, ki bi jih ščitila pred mrazom. Če je ni, je prezimovanje posevkov bolj izpostavljeno vplivom vremena, še posebno ob temperaturnih nihanjih oziroma odtajevanju površinskega sloja tal podnevi in ponovnem zamrzovanju ponoči. V sloju zraka pri tleh so temperature pod ničlo, v posameznih dneh blizu –10 °C, temperatura tal se v večjem delu Slovenije, kjer ni snežne odeje, giba okrog ničle.

Prvi znanilci pomladi

Toplota in sončni dnevi konec decembra so predvsem v višjeležečih in prisojnih predelih zdramili prve znanilce pomladi in pospešili razvoj cvetov pri nekaterih zgodaj cvetočih drevesih in grmih, ki se običajno že sredi zime odzovejo na vremensko dogajanje. Mednje spada tudi leska (Corylus avellana). Moški cvetovi leske so mačice, ki se razvijejo poleti in prezimijo ter se odprejo zgodaj spomladi. Ženski cvetovi so skriti v cvetnih brstih, iz katerih izraščajo majhne rdeče brazde. Cveti od februarja do aprila, v ugodnih razmerah že januarja. Bolniki, ki so preobčutljivi za cvetni prah leske, imajo tako že zelo zgodaj težave s senenim nahodom.


V kratkem bo v toplejših predelih začela prašenje jelša, med prvimi trajnimi zelnatimi spomladanskimi rastlinami je lapuh. Ta, imenovan tudi navadni uhlič (Tussilago farfara), je pri nas imenovan lepuh ali lopuh. Ima široke pritlehne liste in sredinsko brezlistnato steblo višine od 10 do 15 cm. Na vrhu stebla se razvije eno samo socvetje, ki mu pravimo košek. Ime tussilago izvira iz latinskega tussis, kar pomeni kašelj. Je staro ljudsko zdravilo za izkašljevanje in blažilo pri napadih kašlja. Njegov zdravilni učinek omenja že starogrški zdravnik Dioskorid, ki je priporočal vdihavanje dima zažganega lapuha. Rastlina lahko vsebuje alkaloida senecionina in senkirkina, zaradi katerih je potrebna previdnost pri uporabi, upoštevati je treba zmernost pri količinah, še pomembnejše pa je, da pripravke uporabljamo le krajši čas in kvečjemu nekajkrat na leto.