Kvačkajo neskončen šal

V Knjižnjici Maričke Žnidaršič v Starem trgu pri Ložu že nekaj časa nastaja neskončni šal, ki ga je pobudnica Janja Urbiha poimenovala Topel objem. Kvačkanje naj bi končali konec tega leta. Šal je bil od avgusta do oktobra v knjižnici v Starem trgu, zdaj se daljša v enoti knjižnice na Blokah. Gospa Janja prihaja iz idilične vasi Kozarišče v Loški dolini na Notranjskem, zato je Kozarka in ima celo svojo spletno stran. Je lokalna turistična vodnica, mentorica študijskih krožkov in aktivna v domačem okolju, sicer pa mati šestih otrok. Janja je ljubiteljica narave in podjetnica.

Kvačkali so tudi v Pristavah gradu Snežnik

»Tu živim in ustvarjam že vse življenje,« pove sogovornica. »Tu je moj dom. Rada imam domače, lokalno, poleg tega našo preteklost, dediščino in pozabljena znanja. Živim na krasu, na vasi, v naravi in z naravo, v družini in za družino, na kmetiji, s konji, v okolišu gradu Snežnik, med medvedi, risi in polhi. Včasih tudi kaj napišem. Lahko vam pokažem, kako se zdeva ostrnica, razložim, kako se lovi polhe, povem, kaj se zgodi, če srečaš medveda, ali pa vam izdelam polsteno milo. Kot vsaka prava Kozarka sem spretna tudi z rokami. Izdelujem stvari iz domačih materialov, najraje ustvarjam polstene izdelke iz česane (mikane) ovčje volne. Pri meni lahko naročite unikatne lesene prstane, ki nastajajo v krogu moje družine.«

Je tudi grofica

Urbihova je lokalna turistična vodnica z licenco za Notranjsko. Deluje kot interpretatorka naravne in kulturne dediščine:

»Z veseljem vas popeljem po celotnem zelenem krasu. Loška dolina, Bloke, Cerknica, Postojna, Pivka in Ilirska Bistrica ponujajo številna navdihujoča doživetja. Občasno z gosti zaidemo čez mejo, na sosednjo Hrvaško, v Gorski kotar. Vodniško znanje redno nadgrajujem in dopolnjujem. Zaradi vsega tega in ker sem domačinka, vam naše kraje predstavim v domačem narečju, na samosvoj način. Spoznate me lahko tudi v moji najljubši vlogi, ko se prelevim v grofico Greto, ki vam na edinstven način razkrije skrivnosti svetovljanskega življenja nekdanje knežje družine na gradu Snežnik.

Na vodenem sprehodu pod mogočnimi grajskimi krošnjami hrastov, lip in kostanjev začutite utrip tedanjega življenja v grajski soseščini, spoznate bitke s kraškimi vodami.« Študijski krožki, ki jih vodi, so njena strast, pravi: »Tu se učimo, družimo in skupaj rastemo. Na sproščen način iščemo znanja in izmenjujemo izkušnje. Najbližje nam je učenje v naravi in iz nje. Delamo v majhnih, prijetnih skupinah, tako da vsakdo najde zase tisto in toliko, kot potrebuje. Teme izbiramo glede na zanimanje udeležencev in potrebe okolja. V enem od mojih krožkov se je že pred leti porodila ideja za neskončni šal, ki smo ga poimenovali Topel objem.«

Šal Topli objem na festivalu Plavajoči grad 2018

Kvačkali so ga v Pristavah, hišah zraven gradu Snežnik, kjer je delovalo Društvo ljubiteljev gradu Snežnik. »Vanj smo včlanjeni tisti, ki imamo radi grad Snežnik. Tam sem imela različne krožke, družili so se odrasli. V enem od njih smo se srečevali ob ročnih delih. Prihajale so gospe, ki se rade ukvarjajo z ročnimi deli. Med drugim smo vezle in kvačkale, prihajali so turisti in nas z zanimanjem opazovali.«

Doma je začela razmišljati, kaj narediti, da bi ljudi zadržali dlje: »Potem sem dobila idejo, da bi vsakemu, ki bi nas obiskal, dala kaj delati. In tako se je med tem razmišljanjem rodila ideja, da bi začeli kvačkati šal. Vsakemu smo dali možnost, da je naredil košček šala. Da pa ne bi pozabili, kdo je naredil določen košček, je na listek napisal svoje ime in priimek ter kraj, od kod prihaja, ta listek pa smo na šal preprosto prišili.«

Kvačkali tudi tujci

Tako je nastal precej zajeten šal. In začetki? »Začetki njegovega ustvarjanja segajo v leto 2017, torej bodo letošnjo zimo minila štiri leta, kar smo ga začeli ustvarjati. Saj veste, ročna dela v glavnem nastajajo pozimi. Kot sem že rekla, smo najprej delali v hišah v Pristavah. Kvačkali smo ga tudi na festivalu Plavajoči grad 2018. Tisto poletje se je na idiličnem festivalskem odru, v senci mogočnih grajskih dreves, ob šalu družila pisana druščina umetnikov z vsega sveta.«

Tisto jesen je društvo izgubilo svoje prostore v grajskih Pristavah, zato je šal žalostno sameval v Kozarkini omari, dokler mu knjižnica v Starem trgu ni prijazno ponudila svojih prostorov. In tako je letošnje poletje, v koronačasu, znova zaživela ideja o skupnem ustvarjanju neskončnega šala, ki združuje, premaguje predsodke in s svojo neskončno pisano podobo ustvarja toplino za naš vsakdan, ki jo še kako potrebujemo. Na začetku ni vedela, kako bo videti.

»Ko smo ga razvili, ker smo ga želeli natančno izmeriti, se je šele pokazalo, kako je pisan. In kako različni vzorci so v njem, saj je vsak, ki ga je delal, po svoje ustvaril svoj del. Jaz sem naredila prvi del, potem so se zvrstili številni ustvarjalci, ženske, ki imajo rade ročna dela, umetniki, turisti in drugi, ki jih je ustvarjanje neskončnega šala še posebno zanimalo. Prišli so iz vse Slovenije in celo iz tujine. Tako lahko rečem, da je to mednarodni šal. Vsak je naredil svoj košček v njemu ljubih barvah in z različnimi vzorci.«

Janja na študijskem krožku Fotografije: Osebni arhiv

Janja Urbiha kot grofica Greta