Kurent ali korant, samo da je kosmat

Marka Klinca smo obiskali v njegovi delavnici, kjer se je med ovčjimi kožami, napol izdelanimi usnjenimi maskami, svetlečimi kravjimi zvonci, pletenimi nogavicami in drugimi materiali, potrebnimi za izdelavo kurentije, sukalo nekaj potencialnih kupcev in dva pomočnika.

Kurent ali korant?

Po domače, markovško, je korant. Ko se je kurentovanje iz vasi preselilo na Ptuj, na pustni festival, pa so ga začeli imenovati kurent, kot je v knjižni slovenščini.

Kaže, da v vaši delavnici poteka prava proizvodnja, koliko kurentij naredite na leto?

(Malo pomisli.) Morda 20, največ 30. Začnemo že decembra in delamo vse do svečnice, ko koranti začnejo svoj ples. Za eno korantijo porabimo približno 35 ur, kot vidite, imam tudi dva pomočnika, brata Vlada in sina Primoža, ki že nadaljuje družinsko tradicijo. Vse naredimo sami, od krojenja, šivanja, izdelave maske ... Samo značilne nogavice z bunkicami prepustimo ženskim rokam, plete jih namreč bratova žena Silva.

Tam na stojalu vidim le rdeče in zelene nogavice. Obstaja pravilo, kdo nosi katere?

Pravzaprav ne, večina, kakšnih osemdeset odstotkov, nosi rdeče. Zeleni so značilni za korante iz Zabovcev in Lancove vasi, slednji so tudi sicer drugačni, imajo namreč rogate maske.

Koliko je današnja kurentija še podobna originalni iz preteklosti?

Gotovo se je z leti spremenila, predvsem je danes bolj pisana in natančno izdelana. Korant je bil nekoč kmečka maska, izdelan iz tega, kar je bilo pač na kmetiji, naj si bodo ovce ali koze, le da je bilo kosmato. Prav vsi uporabljeni materiali so bili naravni, tega pa se brez izjeme držimo še danes. Poglejte masko, seveda bi jo lahko naredili iz umetnega materiala, a usnje je bolj prijazno do kože, poleg tega se lažje prilagaja glavi. Pod masko je korantu tako ali tako vroče, a usnje vsaj diha. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi bila maska plastična.

Kdor želi biti danes kurent, pride k vam in kurentijo preprosto kupi. Kdo jih je izdeloval nekoč?

Fantje so si korantije nekoč naredili kar sami, tega se še spomnim. Moj oče, ki je bil sedlar, jih je začel izdelovati bolj zares, tudi za druge.

Seveda je bila skrivnost, kdo bo korant, zato so dečki delali ob večerih, skriti po štalah, da jih ne bi kdo zalotil. Prav zato se korant tudi ni smel odkriti v javnosti, temveč le doma, v hiši. In še to je bilo točno določeno, kako in kje. Masko je smel sneti le v spalnici, ki smo ji v teh krajih rekli hiška, in jo odložiti na posteljo.

Zakaj ravno na posteljo?

Ta navada izhaja iz verovanja, da je korant demon rodnosti, k hiši prinaša dobro letino in rodnost, tako na poljih kot v družini.

Kljub grozljivemu videzu je bil pozitiven lik. Kako so ga ljudje sprejemali?

Predvsem so bili veseli, če je prišel k hiši, zlasti zato, kot sem rekel, ker je obetal dobro letino in rodnost. Sicer pa so si koranti pod masko lahko veliko privoščili. Med seboj so se pogosto stepli, tudi zelo nasilno, pri tem so poračunavali razne grehe in zamere, ki so se nakopičili čez leto. Pretepali so se koranti iz iste vasi, pogosto pa se je vnelo tudi med različnimi vasmi. Med drugim so bila kamen spotike dekleta, zaradi njih so ježevke še posebno grdo opekle. Prav zaradi tega so morali koranti pred korantovanjem k spovedi. V predpustnem času so bili vaščani, zlasti pa dekleta, pri maši pozorni na to, kateri mladi fantje so šli k spovedi, saj so po tem vedeli, kdo bo korantoval.

Kako pa so vedeli, kateri je iz druge vasi? Kurentije so si podobne.

Ločili so se po barvi dokolenk, poleg tega jih je bilo manj, lahko si jih preštel na prste in ni bilo težko ugotoviti, kam kateri spada.

Se spominjate kakšnega bolečega dogodka?

Ne, nimam boleče izkušnje, sta pa mama in oče včasih povedala kakšno zgodbo. Najbolj znan je tragični primer koranta, ki se je ponoči sam peš odpravil iz Dornave v Markovce. V snegu in mrazu je zmrznil. Po tem motivu je nastala znamenita grafika Franceta Miheliča Mrtvi korant iz leta 1938.

Je bila igra med dekleti in kurenti nekakšno vasovanje?

Punce so vselej občudovale korante in jih čakale. Dajale so jim robčke, ki so jih koranti navezali na ježevke. In potem so robčke šteli, kdor jih je nabral največ, je užival največji ugled. Za svojega koranta pa so dekleta hranila prav posebne robčke, najlepše štikane.

Imate tudi vi v svoji zbirki kakšen tak poseben robček?

Imam ga, pa ne od punce, ampak od sestrične.

Danes lahko vidimo velike skupine kurentov, tudi po več deset, menda so organizirani celo v društva. Nekoč jih je bilo najbrž precej manj?

Seveda, kot sem rekel, to je bila kmečka maska, korantovali so večinoma domačini. Naokoli so se preganjali v manjših skupinah, trije, štirje, morda pet, pogosto pa tudi sami. Tudi vrag kot korantov pomočnik je novodobna pogruntavščina.

Kdaj se kurenti odpravijo na svoj ples?

Danes velja, da začnejo skakati dan po svečnici, ki je 2. februarja, svoj pomladni ples pa sklenejo na pustni torek ob polnoči. Letos je to le deset dni, ker je pust zgodaj. Ampak nekoč so skakali še manj časa, začeli so šele na mastni petek in končali v torek.

Kurent ste od mladih nog. Kdo vas je vpeljal?

To je družinska tradicija, moj sin je že tretji rod, ki izdeluje korantije. Prvo mi je, prav tako mojima bratoma, naredil oče. Tako smo bratje že od mladih nog ponosni tekali po vasi, skakali in z glasnim truščem zvoncev spremljali očeta koranta.

Od nekdaj je veljalo, da je lahko kurent le mlad, neporočen fant, danes pa vidimo v maskah tudi dekleta in otroke. Se vam zdi to prav?

Res je, zadnjih 15, 20 let se je marsikaj spremenilo. Tisti izvorni pomen koranta se je kar nekako izgubil, korantovanje je postalo tudi komercialno zanimivo in dostopno. Fantom so se pridružila dekleta, možem žene in otroci. Nekoč nepojmljivo, danes pa se ob to nihče več ne obregne. Tudi sam delam korantije za otroke in ženske. Čeprav glede deklet v korantiji še vedno pravim, da počeni zvonec ne ruži (smeh).