Krškopoljski pujski z vlakom na Gorenjsko

Včasih so bili prepovedana pasma, danes so čislani in spoštovanja vredni. Luka Vidmar včasih gostilni podari pujsa.
Fotografija: Zadnjih 20 let pozorno beležijo vse, kar je povezano s krškopoljcem, vključno z registracijsko številko v levem ušesu. FOTO: Drago Perko
Odpri galerijo
Zadnjih 20 let pozorno beležijo vse, kar je povezano s krškopoljcem, vključno z registracijsko številko v levem ušesu. FOTO: Drago Perko

»Samo da tole zaprem,« doda Luka Vidmar, danes jih šteje 68. Kar 23 let ne živi več v Ljubljani, kjer je gor rasel. Brat njegovega dedka je bil Josip Vidmar, v njegovi hiši je bila ustanovljena Osvobodilna fronta. Za to Luki ni veliko mar, precej bolj pa mu je za živali, danes vodi Društvo za ohranjanje podeželske dediščine Belčji Vrh na še enem od krasnih koncev Bele krajine.

Med pasmami in osebki tu srečamo krškopoljskega prašiča, ki je bil v slovenski družbi pred leti izobčen, danes pa je tako čislan in spoštovan. »Devet mam krškopoljk imamo,« pove Luka, ki v svojem društvu premore lipicance, cike, pramenko belokranjko pa drežniške koze. »To so vse avtohtone vrste,« pravi. Rad dela, skoraj četrt stoletja je tu, od koder je doma tudi njegova žena, ki pa med tednom dela v Ljubljani, Luka pa je na kmetiji, kjer mu je v veliko pomoč Toni. »Zemlje imam dovolj. Upam na kakega resnega naslednika, da bi se morda tule šli turizem,« Luka o drznih načrtih, ki pa so danes vezani tudi na prašiče, točneje na krškopoljca. »S plemenjaki oskrbujem belokranjski del Slovenije,« nadaljuje Luka, ki pravi, da mu je pri vzreji plemenjakov v veliko pomoč tudi stroka. »Poslušati je treba strokovnjake pa imeti zdravo pamet,« doda. »Prvih pet let, ko sem začel rediti krškopoljce, to ni zanimalo nikogar. Zdaj pa počasi prodiramo tudi v najboljše restavracije,« pravi Luka, ki pljune v roke in dela dalje.



Luka je v Beli krajini našel svoj mir, prijatelji, tudi tisti z milijon in več vrednimi vilami v Ljubljani, mu zavidajo, kako živi. FOTO: Drago Perko
Luka je v Beli krajini našel svoj mir, prijatelji, tudi tisti z milijon in več vrednimi vilami v Ljubljani, mu zavidajo, kako živi. FOTO: Drago Perko
Pa saj tega je vajen. Preden je prišel v Belo krajino, je delal v Kompasu, 15 let je letal z balonom, potem pa štiri leta kmetoval v Kalabriji. »Tam sem se naučil, kako v danem okolju izkoristiti, kar ponuja. Ne pa delati nekaj na novo,« še doda. Med pogovorom se nama je pridružil še Štefan Dežman, kmet iz Radovljice, danes premore v hlevu 25 goved in tja do 50 krškopoljcev. V Belo krajino na posestvo Luke Vidmarja je prišel na predstavitev pasme krškopoljski prašič, predstavitev je izvedel Oddelek za živinorejo pri KGZS – Zavodu Novo mesto. »Še zdaj se spomnim, kako smo male krškopoljce dobili k hiši. To je bilo takrat prepovedano. Oče je bil železničar. Pa so pujski iz Krškega prišli do Radovljice, tam sem jih sam prevzel in nesel domov v torbi. Leta in leta so nam omogočali preživetje. To so bili hudi časi, to so bili časi obvezne oddaje,« se s precej grenkobe na preteklost ozre Dežman.

Diplomiral in magistriral iz krškopoljca

Med te, ki so blazno veliko naredili za krškopoljca, zagotovo spada Andrej Kastelic, vodja Oddelka za živinorejo pri KGZS – Zavodu Novo mesto. Sam je rejec in strokovnjak, iz krškopoljcev je diplomiral in magistriral, posvetil pa jim je 20 let akademske kariere, krškopoljskolog od glave do pet! Trenutno vodi projekt Odbir plemenskih živali na podlagi kakovosti mesa pri pasmi krškopoljski prašič. »Včasih je bilo tako, da so menili, da je krškopoljec prašič, ki je zamaščen in da veliko slanine. Bili so tudi časi, ko so to potrebovali. Potem pa je šel razvoj naprej, temu se je prilagodil krškopoljec, ki je danes izredno cenjen in spoštovan. Vsi ga občudujemo zaradi okusa, sočnosti, aromatike, predvsem pa vsebuje do zdravja in človeka prijazno razmerje med maščobnimi kislinami omega-6 in omega-3,« pove Kastelic, ki so ga srečali pri Luki Vidmarju. Pove, da je bil krškopoljec v modi tja do leta 1940, nekje do 1960. Potem je prišla industrijska revolucija, na kmetih je bilo premalo rok, vsi so hoteli v službe v mesta, narod je potreboval meso in hrano. Zato je prišlo do naglega uvoza belih svinjskih pasem iz Švedske in Nemčije.

Ko si Gorenjec in Belokranjec izmenjata krškopoljske izkušnje. FOTO: Drago Perko
Ko si Gorenjec in Belokranjec izmenjata krškopoljske izkušnje. FOTO: Drago Perko
»Pasma krškopoljec je bila marginalizirana, vse manj je bilo vzrejališč merjascev,« nadaljuje Kastelic, ki opozori, da teh licenciranih merjascev ni bilo več mogoče kupiti, zato je bila leta 1974 pasma prepovedana. Na srečo pa je bilo nekaj pogumnih kmetov, ki so zadržali krškopoljce, to so bile kmetije Ivanšek (prej Baznik), Lipičar in Kranjec, pozneje se je priključila še družina Ložar (prej Jamnik), ob njih pa še vsaj 40 kmetij, ki pa se po letu 1993 niso vključile v prenovo pasme, pove Kastelic. Danes je jasno: ob rojstvu vsakega krškopoljca označijo, vodi se register, zagotovljena je popolna sledljivost. »Pasma se širi,« je vesel Kastelic, ki pravi, da se v Sloveniji populacija krškopoljca danes ocenjuje na 10.000, celotna prašičja populacija pa se meri med 300.000 in 400.000. »Odstotek je morda nizek, a lepo raste,« je upravičeno ponosen Kastelic. Tudi zavoljo kar 700 plemenskih krškopoljskih svinj. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas